Koštrunovec 2102 m,
Mišelj vrh 2350 m
udeleženci: Tomaž, Stojan, Niko, Brane, Janez, Antonija, Kristina, Alja
trajanje: 12 h 15 min
višinska razlika: 2000 m
dolžina: 23,3 km
Ekipa osmih članov PD Rašica smo se hoteli izogniti vrhuncu vročinskega vala in pobegniti v visokogorje s ciljem, preko Koštunovca priti na Mišelj vrh. Še v mraku smo se odpeljali do Bohinjske Bistrice na jutranjo kavo ter po krajšem postanku nadaljevali do Stare Fužine.
Takoj za vasjo smo plačali 10 € za uporabo gorske ceste in vozili do zapore pred planino Blato. Vstopnina je upravičena, saj je cesta asfaltirana skoraj do zapore.
Ob sedmih smo krenili proti planini Krstenica. Po dobro uhojeni in ne prestrmi stezi smo po dobri uri prišli do koče, verjetno lovske, kateri so obnovili kritino s skodlami, pa še nekaj materiala je pripravljenega za vgradnjo.
Čisto blizu je razgledna točka, kjer se je odprl razgled na dolino, predvsem pa na okoliške vršace. Nadaljevali smo po gozdni stezi z zmernim naklonom in v dobri uri in pol prišli na travnato planino Krstenica, 1670 m.
Na planini je več pastirskih koč. Vse skupaj deluje kot pravljična vasica. Nismo se ustavljali in šli naprej proti planini Jezerce. Steza je bila širša, saj po njej hodi tudi živina med obema planinama.
Pot je zelo »zaznamovana« z živalskimi iztrebki, je pa pretežno ravninska, le z nekaj vzponi in spusti. Na planini Jezerce se pase velika čreda govedi. Za pitje imajo vodo v koritu iz nerjaveče pločevine, s pipo za planince in plovcem, ki uravnava višino vode v koritu za živino.
Tudi mi smo se tukaj osvežili, po krajšem postanku pa nadaljevali strmo navkreber proti Jezerskemu prelazu, 1945 m. Odprl se nam je čudovit pogled na Mišeljsko dolino, na oba vrhova, katera smo se namenili osvojiti, in na mogočni Triglav v ozadju. Bili smo na sedlu, na 1945 m, med dvatisočaki, Adam in Eva na levi in Jezerski stog na desni.
Nadaljujemo po strmem spustu proti planini Pod Mišelj vrhom, ki je na višini okrog 1670 m. Del poti smo si skrajšali s spustom po melišču. Ker pa je steza medtem zavila desno, smo si nadaljevanje otežili z brezpotjem. Prebijali smo se po strem travnatem terenu, med skalami in kasneje med grmičevjem in poraščenim gozdom.
Skoraj na koncu smo prišli na stezo in na planino Pod Mišeljskim vrhom, ki pelje naprej proti Velemu polju, mi pa se tu odcepimo ter levo nadaljujemo po nemarkirani poti strmo navzgor v Mišeljsko dolino. A le za nekaj deset metrov. V programu je nadaljevanje po brezpotju, vse do glavnega cilja.
Teren je poraščen z otoki borovega grmičevja, ki nam je zastiralo pogled, da bi našli primerno pot navzgor. Poskusili smo nekaj variant, se tudi vračali, na koncu pa izbrali smer, kjer nas naj ne bi ovirali borovci. Zelo strmo je bilo, travnato, z vmesnimi golimi lisami.
Pljuča so dihala na polno, vendar smo napredovali in končno prišli nad borovce ter zagledali sedlo med obema našima vrhovoma. Od tod dalje, vsak po svojih močeh do sedla in na vrh Koštunovca, 2102 m. Travnati vrh je širok in kopast z zelo strmo prepadno steno proti vzhodu, lahko pa smo si udobno odpočili in se okrepčali.
S pogledom pa smo bili že usmerjeni na Mišelj vrh, ki se je zastrašujoče dvigal zahodno od nas. Izgledal je povsem nedostopen. Po opisu v Manj znanih poteh slovenskih gora naj bi bil prehod po eni izmed grap, v kateri je na videz vkleščena skala, česar pa nismo nikjer prepoznali.
Spustili smo se na sedlo ter po krajšem zelo strmem travnatem predelu prišli pod ostenje. Zagozdene skale nismo našli, odločili pa smo se za prehod, ki se je izkazal za pravega.
V začetnem delu smo preplezali drugo težavnostno stopnjo, v nadaljevanju pa ni presegala enko. Vrh smo dosegli po 5 urah in 40 minutah, ko smo si zadovoljno čestitali.
Pogled na okoliške vrhove Julijcev in Bohinjskega gorovja nam je ustvaril vtis, da smo v osrčju slovenskega visokogorja. Privoščili smo si malo daljši počitek, saj je bil pravi čas za kosilo.
Povratek je bil, kot navadno, načrtovan krožno. Krenili smo po grebenu proti zahodu do sedla pred vrhom Na Nizkem. Od tod pa zelo strm spust, sprva po grušču in melišču, nato pa po travnati planjavi v Mišeljsko dolino in naprej na planino Pod Mišelj vrhom, kjer smo zaključili prvi krog na 1670 m.
Vračali smo preko Mišeljskega prevala kar pomeni vzpon na 1995 m, tu se malo okrepčali, nato pa spust in prihod na planino Jezerce in tako zaključili drugi krog. Naprej smo šli po že znani poti, ki smo jo prehodili zjutraj.
Na planini Krstenica smo se ustavili v planšarski koči, kjer smo si privoščili pivo, sok ali kavo, lahko smo kupili tudi sir, skuto ali še kaj drugega. Ostala nam je še pot do parkirišča na planini Blato, kamor smo prišli ob 19.15.
Na poti smo bili 12 ur in 15 minut, prehodili smo več kot 20 kilometrov, z višinsko razliko 2000 m. Parkirišče je bilo že zelo izpraznjeno, očitno smo bili med zadnjimi planinci.
Lastniki ostalih avtomobilov pa so verjetno prenočevali v visokogorskih kočah. Analizo ture smo opravili v gostilni Ančka v Stari Fužini.
Spisal Janez
Takoj za vasjo smo plačali 10 € za uporabo gorske ceste in vozili do zapore pred planino Blato. Vstopnina je upravičena, saj je cesta asfaltirana skoraj do zapore.
Tudi mi smo se tukaj osvežili, po krajšem postanku pa nadaljevali strmo navkreber proti Jezerskemu prelazu, 1945 m. Odprl se nam je čudovit pogled na Mišeljsko dolino, na oba vrhova, katera smo se namenili osvojiti, in na mogočni Triglav v ozadju. Bili smo na sedlu, na 1945 m, med dvatisočaki, Adam in Eva na levi in Jezerski stog na desni.
Nadaljujemo po strmem spustu proti planini Pod Mišelj vrhom, ki je na višini okrog 1670 m. Del poti smo si skrajšali s spustom po melišču. Ker pa je steza medtem zavila desno, smo si nadaljevanje otežili z brezpotjem. Prebijali smo se po strem travnatem terenu, med skalami in kasneje med grmičevjem in poraščenim gozdom.
Teren je poraščen z otoki borovega grmičevja, ki nam je zastiralo pogled, da bi našli primerno pot navzgor. Poskusili smo nekaj variant, se tudi vračali, na koncu pa izbrali smer, kjer nas naj ne bi ovirali borovci. Zelo strmo je bilo, travnato, z vmesnimi golimi lisami.
Ni komentarjev:
Objavite komentar