Dolomiti, 12.-15.8.2017

Sass di Stria / Hexenstein 2.477 m,
Rifugio Contrin 2.016 m,
Cima Ombretta 3.011 m,
Sasso Vernale 3.058 m,
Rifugio Passo Principe / Grasleitenpasshütte 2.600 m,
Kesselkogel / Catinaccio d'Antermoia 3.004 m,
Punta de Larsech 2.891 m


udeleženci:  Marja, Niko, Meta C., Matej, Silva F., Maks, Mili, Ada, Jožica, Silva J., Andreja, Tanja, Stojan, Vasja, Alenka, Rok, Irena, Marjan, Mihela, Tomaž, Meta Š.,  Bojan, Gabrijela, Izidor, Ivan
skupno trajanje tur: 29 h
skupna višinska razlika: cca 3.650 m
skupna dolžina: 55 km

Izlet v Dolomite na Ferragosto za 25 udeležencev. Kar drzno, a če koči rezerviraš že marca, tudi to gre. Potrebno je še nekaj sreče z vremenom in še nekaj na cesti in tokrat smo res imeli obe sreči.

V soboto ob 5h zjutraj smo s tremi kombiji krenili iz Šentvida. Dva kombija sta šla direktno na kavo v OMV Radovljica, tretji pa je ubral še medkrajevno linijo Šentvid - Labore - Lesce - OMV Radovljica in pobral še štiri udeležence.

Po jutranji kavi smo krenili na pot in na platoju pred predorom Karavanke naleteli na 200 metersko kolono. Ni trajalo dolgo in prebili smo se skozi predor in nadaljevali z gladko vožnjo do postanka v Lienzu.

Nadaljevali smo proti Dolomitom in čez Cortino d'Ampezzo prišli na prelaz Falzarego. Ker je vožnja do sem potekala gladko, smo imeli čas za dodatno turo. Sass di Stria (nemško Hexenstein) je dvatisočak, ki se strmo dviga direktno nad prelazom Falzarego.

Če pa se zapelješ proti bližnjemu prelazu Valparola, dobi vrh bolj položno obliko. Parkiranje za tri kombije, ena od konkretnejših skrbi na tem izletu, je na že precej polnem parkirišču uspelo in zagrizli smo v breg.

Slabo uro smo rabili do 2.477 m visokega zelo razglednega vrha, kamor vodi precej zanimiva pot po rovih iz 1. svetovne vojne, saj je ravno tu mimo potekala fronta.

Sestopili smo nazaj do parkirišča, nekateri pa smo skočili še v kočo Valparola pogledat kakšen kapučino imajo.

Z vožnjo smo nadaljevali skozi Arabbo, prelaz Pordoi, Canazei, vse do našega izhodišča Alba di Canazei. Na sprva polnem parkirišču smo uporabili taktiko prežanja na odhajajoče, poznano iz naših nakupovalnih centrov in tako uspešno parkirali kombije.

Spakirali smo vso potrebno opremo in krenili proti koči. Uro in tričetrt smo rabili do našega doma za dve noči, koče Contrin na višini 2.016 m v idiličnem dolomitskem okolju.

V nedeljo zjutraj smo v popolnma jasnem vremenu začeli z najbolj konretno turo izleta. Dve uri smo rabili od koče do sedla Ombretta ki ločuje južno steno Marmolade od našega prvega vrha. Še dobra ura in v res kičastem vremenu smo stali na prvem tritisočaku našega izleta, Cima Ombretta (3.011 m).

Razgledi fantastični na vse strani, sploh pogled na mogočno južno steno Marmolade. Sestopili smo na drugo stran in po meliščih prišli do ferate Sasso Vernale. Opremili smo se s plezalnimi pasovi in samovarovalnimi kompleti in sestopuili po ferati.

Precej navpično gre dol, a tehnično ni težka in je odlično zavarovana. Pod ferato smo pospravili opremo in se ločili. Približno polovica jih je sestopila nazaj do koče, polovica pa je nadaljevala na drugi današnji tritisočak.

Do sedla Ombretola smo imeli v labirintu potk nekaj težav, na sedlu pa se začne zaresen vzpon. Pot na Sasso Vernale ni tehnično težka, je pa sitno gruščnata in terja veliko previdnost.

Kakšno uro smo rabili do vrha, kjer smo si v pomankanju stalnega križa omislili igranega. Sestop je terjal še večjo previdnost, se je pa dalo izogniti grušču po sicer zračnem a skalnem grebenu.

Po melišču smo sestopili nazaj pod ferato in se od tam v približno uri vrnili do koče ter končali dobrih 10 ur trajajočo turo.

V ponedeljek zjutraj je bil čas za premik. Sestopili smo v Albo in se spakirali v kombije. Zapeljali smo se v Canazei in si omislili postanek za kavo in nakupe.

Parkirali smo na glavnem parkirišču v mestecu, kjer 10 minut kasneje ne bi imeli več kje parkirati, tako hitro se je polnilo.

Po postanku smo nadaljevali po dolini Fassa, kjer je v vsaki vasici vrvež turistov in smo se komaj premikali v gneči na cesti. Po prihodu v Vigo smo spet imeli divjo srečo s parkiranjem saj smo dobili nabrž zadnje prostore čisto na obrobju vasice.

Stopili smo na gondolo in se odpeljali 600 višinskih metrov višje na Campiedale. Od tu smo peš nadaljevali po visokogorski dolini Vaiolet mimo mnogih koč okoli katerih je mrgolelo ljudi.





Kar malce preveč je tu skomercializirano vse skupaj. A nas je pot vodila stran od teh množic, do koče Passo Principe na višini 2600. Koča stoji direktno pod Kesselkoglom in je stisnjena ob skale.





Tu ni bilo nobenih množic, le mi, osebje in še nekaj drugih gostov. Nenavaden način izbiranja predjedi in glavne jedi za večerjo je najprej botroval popolnemu kaosu, ko smo govorili en čez drugega.

A hitro se je našel sistem, ko smo številke jedi napisali kar na naš seznam udeležencev. Seznam so potem imeli v kuhinji in nas tako poimensko klicali, ko so nosili hrano.

Hrana odlična in tudi sicer nas je koča navdušila.

V torek po zajtrku smo si že pred kočo namestili opremo za ferate. Vstop v ferato namreč sledi takoj. Je mestoma precej izpostavljena, a neke težavnosti ni, tja do B.

Vse do vršnega grebena smo bili v senci, okoli nas pa so se vse bolj odpirai razgledu. Na vršnem grebenu in na vrhu pa poezija, vse naokoli kičasto, pa še skoraj sami smo bili na vrhu.

Sestopili smo na drugo stran proti jezeru Antermoia. Po prvotnem planu bi morali vse do jezera in potem po Sentiero delle Scalette proti gondoli.

A pot je dolga, brez koč in za 4. dan in tako število udeležencev bi bilo to preveč. Pa še zadnjo gondolo bi lahko zamudili.

Smo pa imeli nadomestni cilj, s sedla Antermoia na Cima Scalieret (2.887 m). A vodnik je zgrešil hrib in pristali smo na sosednjem vrhu, 4 metre višji Punta de Larsech.

S tem smo zaključili vzpone na izletu. Sestopili smo nazaj do koče Passo Principe in si privoščili piknik z vsem kar je še ostalo v nahrbtnikih.

Po dolini Vaiolet smo sestopili do gondole in od tam do kombijev. Še šest ur vožnje nas je čakalo. Pri izbiri poti je pomagal Google Traffic. Kwr nas je čakala medkrajevna vožnja po Gorenjskem, je varianta na Belluno in Fernetiče takoj odpadla.

Izbrana je bila pot čez Badio, Brunneck in Lienz. In prav gladko nam je šlo. Na avtocesti pri Špitalu nekaj časa sploh ni bilo nobenega prometa, da sem že mislil da smo zapeljali na zaprto avtocesto.

In pozno zvečer se je naš nepozaben izlet zaključil. Obiskali smo tri poskupine Dolomitov (Fanes, Marmolada in Catinaccio / Rosengarten), tri tritisočake in uživali v prijanzosti koč ter v dobri družbi.

Spisal Tomaž







2 komentarja:

  1. uu ste pa meli lepo vreme ! lepe fotke ;)

    OdgovoriIzbriši
  2. Hvala. Res smo imeli noro vreme, ki sem ga tudi naročil že marca :)

    OdgovoriIzbriši