Lopič / Monte Plauris po zahodnem grebenu, 6.5.2017

Lopič  / Monte Plauris  1958 m,
Cima Somp Selve 1702 m,
Cima Di Cervada 1781 m,
neimenovani vrhovi:  1793 m, 1890 m in 1829 m

udeleženci: Tomaž, Jana, Marjan, Slavko, Janez, Antonija, Stojan
trajanje: 9 h 30 min
višinska razlika: 1900 m
dolžina: 14,8 km


Muhasto majsko vreme letos res ni najbolj primerno za hojo v visokogorje. Z raziskovanjem po spletu pa je mogoče najti izvedljivo turo v željenem terminu.





Sedem gornikov se nas je tako odpeljalo že ob štirih zjutraj preko Trbiža v dolino Bele (Felle) do Tolmezza, kjer smo zapustili avtocesto, se preko mostu zapeljali po levi strani doline ter za vasjo Portis parkirali na višini 242 m.

Naš cilj je bil Lopič (Monte Plauris) 1958 m. V popoldanskem času je bilo napovedano poslabšanje vremena, predvideno pa je bilo pet ur in več hoje za vzpon po zahodnem grebenu.





Začeli smo na majhni jasi pred široko hudourniško grapo, katero smo kmalu  prečili in po stezi  med nizkim grmičevjem že po nekaj sto metrih zakorakali v zelo strmo klančino.

Grmičevje je zamenjal bukov gozd, steza pa je peljala ves čas pravokotno nad dolino reke Bele (Felle), brez predaha zelo strmo navzgor. Tudi kratke serpentine niso ublažile naklona, zato pa smo hitro nabirali višinske metre.

Gozd nam je zastiral pogled na dolino, ropot prometa na avtocesti in vlakov pod nami pa je dokazoval, da se še nismo veliko oddaljili.

Na višini okrog 1000 m smo prišli na ozek greben, kjer se je strmina še povečala, odprl pa se nam je pogled na dolino in na nam že poznano goro Monte San Simeone na nasprotni strani.





V tem predelu je strmina postala spolzka, na lesenih prehodih nad strmo grapo pa nas je oviral pesek. Steza se je ponovno izgubila v gozdu, še vedno je bilo strmo vse do prečnice, ki pelje do bivaka Coi na višini 1308 m.

Do sem smo hodili 2 uri in 20 minut. S kamnom sezidani bivak res ni deloval prijetno. Veliko vlage, zaprt prostor in smrad v njem bi nudili zatočišče le v zelo hudi stiski.

Bivak leži nad gozdno mejo, zato smo imeli zelo lep razgled na ozko dolino, po kateri večino prostora zavzema široka rečna struga, zraven pa je še avtocesta, na vsaki strani lokalna cesta in železniška proga.





Pod nami se v reko Tilment (Tagliamento) izliva reka Bela (Fella), Tilment ima podobno  rečno strugo kot Bela. Ob bivaku smo se ustavili za ogled in okrepčilo.






Potem smo zapustili markirano pot in nadaljevali po širokem, travnatem in strmem grebenu. Ko smo se vzpenjali po dolgi poležani suhi travi, se je zdelo, kot bi hodili po zelo visokih stopnicah z nestabilno oporo.




Takšna pot je bila vse do prvega  vrha, 1702 m visoke Cime Somp Selve. Vzpon na sam vrh ni zahteven, potrebno pa je najti prave prehode za nadaljevanje.






Razgleda nismo imeli, saj je večino okoliških vrhov zakrivala megla. Še dobro, da tudi končnega cilja nismo mogli videti, saj bi se pokazal neskončno daleč.





Zaradi megle bi tudi težko našli pravo smer, a sodobna navigacija rešuje takšne zagate. Očitno se le redki odločajo za našo pot, saj so bile sledi predhodnikov komaj vidne.






Greben je zelo ozek, proti severu so prepadne stene, na jugu pa strma travnata pobočja. Predvsem prečenja, ki jih je zelo veliko, bi bila zelo zahtevna, če bi bila tla mokra in spolzka.

Po nekaj vzponih in spustih smo prišli na drugi vrh, 1781 m visoki Cima di Cervada. Od tod dalje je bilo še manj sledov in megla je še vedno zakrivala vrhove.

Na grebenskem prečenju je bilo nekajkrat  kar zahtevno. Podobni pogoji so bili tudi, ko smo se vzpenjali in spuščali preko treh neimenovanih vrhov na 1793, 1840 in 1829 m, predno smo prišli na markirano pot pod našim končnim ciljem, 1958 m visokim Lopičem (Plauris), do katerega je bilo še 15 minut.

Ko smo prišli na vrh, pa so se megle razpodile, tako da smo videli celoten prehojeni greben z vsemi  vmesnimi vrhovi. Tisti bolj oddaljeni so večinoma ostali zakriti.






Ves čas grebenskega prečenja je pihal kar močan veter, ki pa se je na vrhu umiril, tako da smo si lahko privoščili malo daljši počitek.







Na tem grebenskem prečenju smo poleg posameznih zahtevnejših odsekov dodatno prehodili okrog 100 višinskih metrov, porabili pa 5 ur in 40 minut od izhodišča.





V povratku smo se spuščali najprej po markirani  grebenski poti proti vzhodu do višine okrog 1700 m,

nakar smo jo ubrali naravnost po travnatem pobočju, kar je bilo, tako kot na vzponu kar naporno, do višine 1300 m, ko smo prišli spet na markirano pot.





Za kratek čas smo se ustavili, nato pa  45 minut dolgo prečenje v pospešenem koraku do bivaka, od koder smo se, po isti poti kot pri vzponu, spustili do našega izhodišča.





Hodili smo 9 ur in 30 minut, višinska razlika je bila 1900 m, kar je zelo veliko za vrh, ki meri 1958 m.

Spisal: Janez






2 komentarja:

  1. Pozdravljeni! Kadar je govora o Lopiču, moji priljubljeni gori, si ne morem kaj, da se ne bi oglasila. Zelo mi je žal, da niste imeli lepega vremena, ta sijajni greben sva lani konec novembra doživela precej bolj toplo in razgledno, pa tudi dosti bolj »udobno«. Za vasjo Portis (tabla Via Lavaruzza) sva se povzpela po dolini Lavaruzze do Zavetišča Bellina (ki je v resnici prav razkošno opremljena hiša). Se pred nočjo povzpela na brezpotni greben nasproti oz. vzporedno z zahodnim grebenom Lopiča in si ogledala turo za naslednji dan. Ob sončnem zahodu sva že zakurila v štedilniku in koristila še druge ugodnosti te gostoljubne hiše. Voda je pozimi 20 m nad hišo, WC še malo naprej in še slabih 100 m, pa ste na razpotju za bivak Coi ali Passo Mallet oz. vrh Lopiča. Tod ste se vi vračali nazaj proti bivaku Coi, a povsem brez potrebe, saj je pot v dolino Lavaruzze dosti krajša in bi rekla, da tudi prijetnejša. Le na novih kartah je ni več. Pred leti sem jo tudi dolgovezno poslikala (iskala sem mali bivak, našla pa razkošno hišo):
    https://mojalbum.com/matta/pod-lopic-skozi-dolino-lavaruzza
    Naslednje jutro sva se tako povzpela najprej na vrh in po grebenu sestopala proti bivaku Coi in se od njega po vaši poti spustila v dolino, kamor sva prispela cca 200 m od izhodišča. Zdaj naju čaka še pot iz Rezije. Mimogrede, tudi tista iz doline Venzzone mimo kapelice Sv. Antona do bivaka Coi je zelo čedna.
    Še obilo lepih poti vam želim.
    Srečno Meta

    OdgovoriIzbriši
  2. Ups... šele po ponovnem branju sem spoznala, da sem se zmotila - vi ste se vračali z vrha proti dolini Venzone in potem prečili do bivaka Coi na desni. Dela tam okrog nam res ne zmanjka, mar ne?

    OdgovoriIzbriši