Angerkogel, 28.1.2017

Angerkogel 2114 m

PD Celje-Matica
udeleženci: Maja, Sabina, Janez, Brane, Helena, Kristina, Franci, Miriam, Drago, Ivo, Stojan, Marjana, Peter Pa., Peter Po., Tomaž, Danilo, Andreja, Danijela, Nevenka
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m


 

Že kar nekaj časa nam vremenoslovci ponujajo v zamenjavo za meglene in hladne doline - sončne, in zaradi inverzije, toplejše razmere v visokogorju. To pa velja izkoristiti!





Priključili smo se gornikom iz PD Celje – Matica, s katerimi pogosto kombiniramo naše ture. Prijetni ljudje so in med njimi se dobro počutimo. Odpravili smo se torej na precej oddaljeni Angerkogel v skupini Totes Gebirge, podskupini Warscheneck Gruppe in je najvišji vrh v masivu Hochangern.

Iz Ljubljane smo se odpeljali proti Šentilju, vmes pa pobrali še po enega sopotnika v Domžalah in Žalcu. Našli smo se s Celjani, popili kavo in skupaj nadaljevali po avtocesti mimo Gradca in naprej v smeri Linza.

Po dobrih sto kilometrih, pri mestu Liezen, smo zapustili avtocesto in se po lokalni cesti zapeljali do parkirišča malo pod prelazom Pyrn, na višini 970 m. Angerkogel je širok, kopast vrh, primeren za turne smučarje, katerih pa je bilo tudi največ med tistimi, ki smo se v tem dopoldnevu vzpenjali na to goro.

Takoj na začetku smo si nadeli krplje in pri – 15 stopinjah začeli hoditi po spluženi cesti. Sneg je škripal pod nogami, pot pa se je le zlagoma dvigala proti planini Hintereggalm, kjer smo zagledali pravo zimsko pravljico.

S soncem obsijana planina se je lesketala v snežnih kristalih, lesene koče so bile obdane z visokim snegom. Na planini smo krenili levo in nadaljevali po sledeh turnih smučarjev. Sneg je bil zelo primeren za hojo s krplji, čeprav so vmes tudi zelo strmi predeli.

Trasa je namenjena tudi za povratek turnih smučarjev, ne vem pa,  če je kakšen poseben užitek, smučati med smrekami in ozkimi prehodi. Gozdna pot je vseskozi enaka, ko pa smo prišli višje, so bila drevesa vse redkejša in na koncu gozdne meje so ostali le posamezni macesni.

Takrat smo zagledali tudi naš vrh. Skupina devetnajstih pohodnikov se je kar precej raztegnila. Nekajkrat so tisti, ki so hodili spredaj, malo počakali, da smo se združili in prešteli, se malo osvežili in spet nadaljevali.

Teren je bil tod bolj odprt in smo se vsi videli. Zato se je lahko vsak sam vzpenjal proti vrhu tako hitro, kot so mu dovoljevale moči. Povprečno smo potrebovali za vzpon štiri ure in petnajst minut.
Odprl se nam je prekrasen razgled na bližnje pa tudi zelo oddaljene vrhove, povezane v gorske verige.

Vreme, kakor so napovedovali vremenoslovci, je bilo mirno, temperatura okrog ledišča. Tako smo si na vrhu Angerkogla, na višini 2114 m, vzeli kar precej časa za občudovanje  teh gorskih lepot, pa tudi za počitek in okrepčilo ter seveda za skupinski posnetek.

Povratek, kot po navadi, ne tam kjer smo prišli, ampak krožno po drugi strani, po sledi markacij, ki so se izgubljale in končno tudi izgubile. Nadaljevali smo v smeri navigacije, dokler ni tudi  ta odpovedala.

Naprej smo hodili po občutku, držali smo se grape, pri tem pa prešli ali prečili tudi zelo, zelo strme spuste. Ugrezali smo se v prhek, nepredelan sneg, zato je bila včasih najboljša rešitev, spustiti se kar po zadnji plati. Krplji so na takih predelih tudi ovira.

Take razmere so se večkrat menjavale, dokler nismo po dolgem času pod seboj zagledali pot, po kateri smo prišli na Hintereggalm. Zaradi sence planina ni bila več tako romantična kot dopoldne. Samo še pol ure in prišli smo do parkirišča.

Za povratek smo potrebovali 3 ure in 15 minut, skupno za celo turo pa 7 ur in 30 minut. Spet je bilo zelo mrzlo, zato smo se hitro odpravili.

V bližnjem Liezenu smo se ustavili v gostinskem lokalu trgovine Spar za pijačo in kratko analizo ture. Strinjali smo se, da je bila tura uspešna, povratek po nemarkirani poti pa popestritev. Čakalo nas je še tri ure in pol vožnje do doma.

Spisal:  Janez




Ni komentarjev:

Objavite komentar