PD Rašica v sodelovanju z Nered d.o.o.
tajništvo: vodnik Primož, pomočnik Tomaž, voznik Peter
udeleženci: Meta C., Milena, Ana, Mili, Meta I., Silva, Nataša, Vida J., Liljana K., Tatjana, Alenka, Nikolaj, Jože, Vida P., Andreja Pa., Rok, Andrej, Liljana P., Dunja, Ivan, Robi, Marjan, Nives, Katarina, Andreja Pr., Kinč, Irena, Dušan, Ema, Stane, Bojan, Darja, Dolfe, Marija
Sreda, 12.10.2016
36 pohodnikov in voznik Peter se nas je v sredo zgodaj zjutraj z avtobusom odpravilo v Italijo na vsakoletni večdnevni izlet v Alpe. Z avtoceste A4 Trst-Torino smo pred Vicenzo zavili na avtocesto A31 do njenega severnega konca v Piovene Rocchette. Nadaljevali smo po lokalni cesti in se v serpentinah dvignili visoko nad Padsko nižino.
Na višini 1280 m smo parkirali avtobus in se odpravili na razgledno pot nad prepadi in vklesanimi tuneli. Gre za ostanke italijanskih položajev iz prve svetovne vojne. Tu je tirolska fronta segla najjužneje.
Maja leta 1916 so Avstro-ogrske enote fronto tu v okolici Asiaga že prebile in grozil je zlom fronte in padec Benetk. A zapletlo se je v Galiciji, saj je ruska vojska prebila avstrijske vrste in grozil je zlom vzhodne fronte.
Avstrijci so s Tirolske premestili polovico divizij na vzhod, Italijani so dobili okrepitve in na koncu se je ofenziva končala približno tam kjer se je začela.
Po ogledu res atraktivne poti in obisku vrha Monte Cengio (1354 m) smo se okrepčali v koči Granatieri, nato pa smo spet sedli v avtobus.
Mimo Valdastica do prelaza Sommo, mimo smučarskega centra Folgaria v dolino Adiže. Po lokalni cesti smo se peljali vzporedno z brenersko avtocesto (A22) skozi Rovereto in kmalu za njim zavili na zahod proti Gardskem jezeru.
Nastanili smo se blizu alpinističnega raja Arca, v vasici sredi vinogradov, Bolognano-Vignole v hotelu Everest. Za nami je bil lep sončen dan, napoved za naslednja dva dneva pa ni bila tako lepa.
Četrtek, 13.10.2016
Po zajtrku smo se odpeljali na zahodno stran jezera. Cesta Gardesana Occidentale gre bolj ali manj po tunelih in je bila dokončana leta 1931. Prej so bili kraji na zahodni strani Gardskega jezera dostopni z ladjo ali s hribov nad zahodno obalo jezera.
Avtobus smo parkirali v kraju Campione del Garda. V kraju je nekoč cvetela tekstilna industrija, po njenem propadu pa kraj bolj ali manj uspešno prenavljajo.
Mi smo se po strmi soteski vzpeli do vasice Prabione in še naprej na Monte Cas oziroma Montecastello (779 m), ki ima skoraj navpično 700 metrsko steno nad jezerom.
Malo pod vrhom je Santuario della Madonna di Monte Castello, svetišče in samostan. In gostilna, kjer smo se na kratko ustavili. Sledil je sestop po drugi poti do vasice in potem po poti pristopa v Campione.
Na poti nazaj smo se ustavili še v kraju Limone sul Garda. Limone so znane po turizmu, nasadih limon in po dolgi življenski dobi domačinov. Od približno 1000 jih je 12 starih več kot 100 let.
Vzrok je mutirana oblika krvnega proteina, ki zmanjšuje tveganje kardiovaskularnih obolenj. Mutacija izvira od nekega Giovannija Pomarolija, ki je živel v Limonah leta 1654. Ohranila pa se je zaradi izoliranosti mesteca pred izgradnjo ceste.
V mestecu se na veliko prodaja Limoncello, vendar smo nekateri raje ostali pri vinu. Velja omeniti še vreme, ki je na pohodu zdržalo, v Limonah je bilo že bolj kislo, med vožnjo nazaj v hotel pa je že konkretno deževalo.
Petek, 14.10.2016
Za petek je bilo napovedano najslabše vreme, a Primož je očitno to predvidel, saj je bil program za ta dan primeren za dež. Zamenjana je bila le smer pohoda.
Še v suhem vremenu smo se zapeljali na vzhodno stran jezera, do Tempeste, kjer se med oljčnimi nasadi začne panoramska pot.
Na tej panoramski poti je začelo deževati, a na dež smo bili pripravljeni. Pot je lahka, čez skalne stopnje pa vodijo konkretne železne stopnice. Pot je zgledno opremljena z info tablami in vodi dobrih 100 metrov nad največjim italjanskim jezerom.
Gardsko jezero je ledeniškega izvora. Dolgo je 52 km, največja širina je 17 km, površine 370 km2, največje globine 346 m. V njem je dobrih 50 km3 vode, katere molekule se v povprečju zamenjajo v 27 letih.
Je na nadmorski višini 65 m, glavna napajalna reka pa je Sarca, ki smo jo večkrat prečkali prek mostov na tem izletu.
Naša razgledna pot je trajala dve uri in se konča v vasici Busatte. Iz nje smo sestopili v vasico Torbole ob jezeru.
Po postanku za kavo smo ob severni obali jezera nadaljevali vse do kraja Riva del Garda.
Velja omeniti da so ti kraji na severu jezera pripadali Beneški republiki, po njenem propadu in koncu napoleonskih vojn pa celo stoletje Avstriji.
Po ogledu Rive smo spet sedli na avtobus, a le za nekaj kilometrov. Kljub dežju smo namreč presegli razpisan program in obiskali slapove Varone (Cascate del Varone).
Gre za 108 metrsko brezno po katerem pada slap hudourniškega potoka Magnone. Pot do brezna je speljana mimo botaničnega vrta, kje rože rastejo ob zvokih klasične glasbe.
Po ogledu slapu nam še ni bilo dovolj in omislili smo si še en dodatek, grad nad Arcom. Gre za ostanke srednjeveškega gradu 200 metrov nad Arcom. Grad je propadel med špansko nasledstveno vojno leta 1703, od 80. let prejšnjega leta pa ga restavrirajo.
Med ogledom gradu je tudi malo zagrmelo, zato smo se po ogledu skrili v lokal v Arcu in preizkusili lokalno vino. Trentinsko vino predstavlja samo 1% italjanske proizvodnje vina, je pa zelo kvalitetno.
Ko smo že pri pokrajinah, na severu jezera je tromeja med Lombardijo, Benečijo in Trentinsko - Zgornjim Poadižjem (Trentino-Alto Adige/Südtirol) in tudi naš letošnji izlet je potekal po teh treh pokrajinah.
Po povratku v hotel sva s Primožem na telefonih kot vsak večer preverila vreme. Fronta bo odšla in ob 11h dopoldne bo posijalo sonce so kazale prognoze. Super sva menila, jutri gremo namreč visoko nad jezero in obetajo se nam lepi razgledi.
Sobota, 15.10.2016
Zjutraj smo se odpeljali do naselja Malcesine na vzhodni strani jezera. Tu je spodnja postaja gondole na Monte Baldo. V bistvu sta dve gondoli in je potrebno prestopiti. Tista druga pripelje na višino 1752 m, torej 1700 m nad jezerom.
Gondola se med vožnjo zavrti za 360°, kar je super. Še boljše pa bi bilo, če bi imela gondola bolj čiste šipe, da bi imelo vrtenje smisel.
Na vrhu nas je čakala megla, ampak ura je bila šele malo čez devet. Najprej smo šli naravnost po grebenu in nato 300 metrski sestop do sedla Navene.
Od tu pa malo po cesti nato pa po grebenu proti dvatisočaku Monte Altissimo di Nago, vzpona je bilo za 600 višincev. Okoli 11h se je vreme res spremenilo, rahlo je začelo deževati. Zato smo vrh izpustili in se šli pogreti v kočo, ki je tik pod vrhom.
Glede na vreme smo pričakovali vse kaj drugega, le nabito polne koče ne. Imeli so ravno ohcet in komaj smo prišli do toplega obroka. Trajalo je dolgo in kar malo mudilo ser nam je nazaj, zadnjo gondolo smo imeli petnajst do petih.
Ob sestopu dežja ni bilo več in na grebenu se je za trenutek zjasnilo da smo videli jezero. Šele, ko smo se bližali gondoli se je vreme začelo jasniti.
Fronta je z odhodom kasnila za nekaj ur. Seveda so se pojavile pobude, da bi s Primožem morda dala telefone na servis. Kljub vsemu smo imeli lepo in kondicijsko zahtevno turo.
Ko smo se s predzadnjo in zadnjo gondolo pripeljali v zdaj že sončne Malcesine smo si omislili še ogled mesteca. Kar ne veš katero od teh mestec je lepše, Limone, Riva ali Malcesine.
Nedelja, 16.10.2016
Prišel je zadnji dan in zapustili smo hotel. Na poti domov je Primož našel še eno atraktivno zadevo. Svetišče Madonna della Corona nad dolino reke Adiže.
Zapeljali smo se do naselja Brentino, kjer je bilo izhodišče za naš pohod. Gre za romarsko pot do svetišča, ki je na višini 773 postavljeno ob previsne stene.
Cerkev izvira iz 16. stoletja in iz doline je 600 višinskih metrov. Blizo pa je tudi cesta in veliko obiskovalcev se pripelje z avtobusi skoraj do svetišča. Mi smo za vzpon rabili približno dve uri v krasnem sončnem vremenu.
Po daljšem odmoru za ogled smo sestopili nazaj v Brentino. Čakala nas je le še vožnja domov. Preživeli smo krasen izlet.
Spisal Tomaž
Zbrani udeleženci pred sedežem društva, smo se kombijem in osebnim avtomobilom odpeljali po gorenjski avtocesti proti današnjemu cilju: 1568 m visokemu vrhu Singerberg ali Žingarice.
Malo od Kranja naprej megle ni bilo več; občudovali smo bleščeče zasnežene vrhove gora v jutranjem soncu in kosmičih meglic.
Veseli, zadovoljni, nadihani ostrega zraka in doživetju lepega jesenskega sončnega dne, smo se na poti domov ustavili na kosilu.
