Muzci, 30.5.2015

Vrh Muzcev / Monte Musi 1866 m,
Zajavor / Monte Zaiavor 1815m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Aleš, Marjan, Maks, Mateja, Nevenka,  Tomaž, Slavko
trajanje: 9 h 15 min
višinska razlika: cca 1800 m

Na jugu je z vremenom kazalo bolje kot na severu  zato smo zamenjali majsko in junijsko turo gorniške skupine.

Z dvema avtomobiloma smo se prek Predela in Bovca zapeljali čez mejni prehod Učja do prelaza Tam na meji in še nekaj kilometrov naprej do začetka poti 737. Tu sva šoferja izkrcala potnike in prtljago in nato en avto odpeljala nazaj do Tam na meji, do začetka poti 727.

Ko sva se vrnila smo kreili na pot. Pot 737 je slikovita in vodi čez divje soteske. Kar strmo smo se dvigali in grizli kolena. Po dobrih dveh urah smo dosegli bivak Dino Brollo, ki je postavljen na zelo razgledni točki.

Po kratki malici smo nadaljevali proti grebenu. Pot se je še bolj postavila pokonci, v pomoč so bile jeklenice. Okoli nas so se podile sumljive meglice in v nas se je naselil nemir. V kaj se bo tole razvilo v naslednjih treh urah ko bomo na grebenu?

Po krajšem posvetu se odločimo da pokličemo dežurnega prognostika. Ker v tujini 090 številke očitno ne delujejo, je Mateja poklicala Tomaža v Ljubljano, da je on klical za nas. Kmalu smo dobili povratno informacijo da se nevihte na tem koncu vsaj do 2h popoldan ne bodo razvile, torej nadaljujemo z začrtano potjo.

Po prihodu na greben smo najprej skočili na Vrh Muzcev potem pa nadaljevali po grebenu po katerem še nekaj časa poteka markirana pot 737, ki kljub markiranosti ni najlažja. Približno pri Velikem Robu nas je zagrnila megla, markacije so zavile proti Reziji in skupina se je na kratko razbila.

Hitro smo se spet našli a pozabili na Veliki Rob ki je nekoliko odmaknjen od grebena in bo počakal da ga obiščemo kdaj drugič. Nadaljevali smo po grebenu in sledili potki gor in dol dokler nismo prišli do, vsaj za nas neprehodnega nadaljevanja.




Spustili smo se na severno stran po strmih travah in si pomagali eni z vrvjo, drugi s cepinom, da smo varno dosegli melišča pod grebenom. Po nekaj sto metrih smo se vrnili na greben in kmalu naleteli na rdeče pike. 

Veselje ni trajalo prav dolgo, spet smo prišli do pretežkega nadaljevanja in tudi rdeče pike so nas usmerile spet dol na severno stran. Sestop je bil spet precej siten in malo se je bilo treba potruditi da smo sploh našli prehod do melišč.

Spet smo e po nekaj sto metrih vrnili na greben ravno na mestu kjer so se spet začele rdeče pike. Težave so se končale in po lažjem svetu smo nadaljevali in le po GPS-ju vedeli koliko je še do Zajavorja, vidljivosti namreč ni bilo.

Malo po drugi uri smo končno dosegli Zajavor in si čestitali za opravljeno prečenje. Ker je zoprno pihalo smo hitro sestopili.  Med sestopom je kazalo da se bo vsak čas ulilo, a vreme je zdržalo in po devetih urah in četrt smo končali z eno lepših in težjih tur.


Spisal Tomaž




Lokovnikov Grintovec, 16.5.2015

Rjava peč 1614 m, 
Lokovnikov Grintovec / Grintoutz  1809 m

udeleženci: Ruža, Dorotea, Mirjana, Marija, Marjeta, Branko, Ida, Ana, Silva, Vida J., Jan, Vesna, Vasja, Elvir, Jože, Vida P., Dunja, Ivan, Robert, Ladka, Andreja, Kinč, Irena, Dušan, Tomaž
trajanje: 6 h 40 min
višinska razlika: cca 1000 m

Še ne teden po Češki je bila na vrsti že nova tura PD Rašica, Lokovnikov Grintovec v Karavankah. Po celotedenskih borbah z vremensko napoveddjo je za soboto vendarle kazalo da bo dež zjutraj ponehal.




V soboto ob 6h zjutraj je v Ljubljani lilo kot iz škafa in nekaj skeptičnih udeležencev je po telefonu spraševalo ali tura sploh bo. Seveda bo, sem jim odgovoril, saj je pogled na padavinski radar in na spletno kamero že kazal, da je na Ljubelju suho.

Ob 7h smo se, še vedno v dežju,  zbrali pred sedežem društva in se odpeljali proti Gorenjski. Na Voklem smo se ustavili na jutranji kavi. Dež je že skoraj nehal padati in obrazi so se počasi začeli vedriti.




Avtobus nas je odpeljal na avstrijsko stran Ljubelja do odcepa stare ceste, kjer smo se izkrcali. Ker gre pot sprva po precej dolgočasni cesti sem skušal ubrati na zemljevidu označeno bližnjico.

A pot je postajala vedno bolj čudna in še pred zelo strmim bregom smo raje obrnili in šli po cesti. Na razcepu poti smo zavili levo na markirano pot proti vzhodu in obisk koče na Ljubelju pustili za kdaj drugič. Po razmočeni poti in zelo spolzki lojtri smo prišli na Rjavo peč in si privoščili odmor za malico.


Nadaljevali smo mimo razcepa za planino Korošico proti Dovjakovem sedlu. Na prečni poti smo si še malo povečali prehojeno višinsko razliko, saj smo se spustili prenizko.









Na Dovjakovem sedlu smo pokramljali z domačini, koroškimi Slovenci, ki so popravljali ograjo za živino in potem skočili na vrh Lokovnikovega Grintovca.


Razgledov ni bilo prav blestečih, a bilo je suho. Po kar konkretnem postanku smo sestopili po isti poti nazaj do razcepa za planino Korošico, kamor smo zavili. Med postankom na planini je posijalo celo sonce. V sončnem vremenu smo tudi sestopili v dolino in turo zaključili v piceriji Gorenc v Kranju.

Spisal Tomaž


 


Češki nacionalni parki, 5.-10.5.2015

udeleženci: Robert A., Darinka A., Ruža, Erika, Leonida, Maks, Boris G., Mili, Božo, Meta, Maja, Nataša, Vida J., Marinka, Liljana, Boris K., Mojca, Mija, Moli, Franc, Darinka N., Jože, Vida, Irena P., Dunja, Ivan, Robert P., Ladislava, Katarina, Andreja, Barbara, Kinč, Irena S., Tomaž, Renata, Tea, Anica, Stane, Darja, Dolfe, Marija Z., Primož, Marijs Ž.


torek, 5.5.2015

Spomladanski večdnevni izlet nas je popeljal po nacionalnih parkih Češke. Zgodaj zjutraj smo se z avtobusom odpeljali proti Avstriji, 43 planincev in voznika Drago in Elvir. Preko Gradca, po pyrnski avtocesti do Linza, smo v slabih sedmih urah prispeli na Češko, v katero smo vstopili na mejnem prehodu Wullowitz. Še dobra ura vožnje in prispeli smo do mesteca Český Krumlov, prve točke našega izleta.

Staro mestno jedro je namreč zaščiteno pod Unescovo svetovno dediščino in je skoraj nespremenjeno že 500 let. Z gradu nad mestom kamor smo se povzpeli najprej, nekoliko spominja na Škofjo Loko. Sprehodili smo se še čez staro mestno jedro, ki je res lepo, lep vtis pa je na koncu malce pokvarila gostinska neprijaznost, ko smo komaj prišli do prvega češkega piva na potovanju.


Po priborjenemu pivu smo nadaljevali s potjo. Čakalo nas je še 5 ur vožnje. Prago smo obšli po vzhodni strani in na severu Češke prišli do reke Labe, ter ob njej nadaljevali skoraj do nemške meje pri  mestecu Hřensko.




To mestece je najnižja točka Češke republike in tu smo zavili v bolj hribovit svet nacionalnega parka České Švýcarsko, do vasice Jetřichovice in našega hotela Bellevue, kjer smo se nastanili za tri noči.




sreda, 6.5.2015

Prvo jutro zaradi rahlega dežja ni bilo aktivnosti. Ker je bilo za popoldan napovedano sonce smo s turo začeli ob 1h popoldan in to iz hotela, brez vožnje.  Naredili smo krožno pot, najprej na Mariino skalo, poimenovano po princesi Marie Kinsky iz 19. stoletja.

Plemiči iz rodbine Kinsky so bili namreč gospodarji teh krajev, ki so bili takrat del Habsburške monarhije. Nadaljevali smo do Vilemínina stěna poimenovane po še eni princesi iz rodbine Kinsky in nadaljevali do naše zadnje razgledne točke Rudolfův kámen, jasno, poimenovane po princu iz rodbine Kinsky.

Treba je reči da je vse skupaj vzorno označeno in sicer nekoliko drugače kot pri nas. Tam ima vsaka pot drugačno bravo, razdalje na tablah in zemljevidih pa so v kilometrih in ne v urah kot smo vajeni pri nas.




Z Rudolfovega kamna smo zaokrožili turo in jo v slabih 4 urah zaključili. Pred večerjo smo si privoščili še pivo v vasici, ki je zelo ljubka, predvsem pa so tu precej bolj prijazni kot v Krumlovu.



četrtek, 7.5.2015

Iz hotela smo se zapeljali nekaj kilometrov, do vasice Mezni Louka. Od tu smo po atraktivni poti ob skalnih spodmolih v slabih dveh urah prišli do glavne znamenitosti nacionalnega parka, naravnega okna Pravčická brána. Ta je s 26,5 metra premera največje naravno okno v Evropi.

Ker smo prispeli po daljši poti smo bili vse do okna skoraj sami. Tu pa je mrgolelo ljudi, saj prihajajo po krajši poti Iz Hrenska. Po postanku v hotelu Sokolje gnezdo ob oknu, smo tudi mi sestopili do Hrenska in si na najnižji točki Češke privoščili kosilo.

Za povratek do avtobusa si je Primož omislil krožno pot in sicer čez atraktivno Edmundovo sotesko. Poti po soteski je na neki točki namreč konec. Od tu naprej je organizirana vožnja s čolni v dolžini približno dva kilometra. Med vožnjo nas je zabaval naš čolnar in sicer kar v češčini.

Soteska je strma, stene se res strmo dvigajo navzgor. Nekje na sredi je slap, ki pa ga sproži čolnar za nekakšno atrakcijo. Iz slapu na drugo stran je speljana jeklenica, ki jo iz čolna potegne in prihrumi slap. Nekako kot bi potegnil vodo na stranišču v nekoliko večjem merilu.

Po dveh kilomerih vožnje s čolnom se pot nasdaljuje po soteski. Pot smo kmalu zapustili, se vzpeli do vasice Mezna in po cesti ob lepem drevoredu nazaj do izhodišča v Mezni Louka.







petek, 8.5.2015

Po treh nočitvah smo zapustili prijazen hotel v Jetrihovicah in se odpeljali proti Češkemu raju. Naš cilj je bila turistična znamenitost Prachovské skály. Gre za zanimive skalne stolpe in ozke soteskice pod njimi.


Ker je ta dan na Češkem praznik osvoboditve in dela prost dan, nismo bili sami. Ljudi je bilo vse polno in na lažjih delih poti polno družin z majhnimi otroki.

Naredili smo krožno pot gor in dol okoli celotne znamenitosti in se na koncu ustavili na izhodišču, kjer je nekaj lokalov. Imeli smo dobri dve uri časa za kosilo I nše dobro da je bilo časa toliko. Povsod se je čakalo, v samopostrežni restavraciji je bilo že malo komično glede neorganiziranosti. A bili so prijazni in hrana odlična, ko si jo končno dobil

Po kosilu smo nadaljevali z vožnjo in pozno popoldne prišli v smučarsko središče Špindlerjev Mlin. Ta nam je znan po tem, da  so tam bile ženske  tekme v svetovnem pokalu v smučanju.



Namestili so se v hotelu Start, kje so nas navdušile velike sobe in hotel nasploh. Manj navdušujoče so bile hokejske vesti, no te so bile slabe že vse dni.






sobota, 9.5. 2015 

Ravno za najbolj konkretno planinsko turo nam je rahlo zagodlo vreme. Že kmalu po začetku ture na Snežko je začelo deževati.
Z marelami in pelerinami smo po dobrih dveh urah prišli na široko planoto in po njej do prve koče Lučni Bouda. Koča je pravzaprav ogromen hotel s samopostrežno restavracijo in pivnico. Prva koča pa je tu stala že leta 1623.



Nadaljevali smo po planoti, po močvirnatem terenu, ki je spominjal na naše Pohorje.
Prišli smo do meje s Poljsko in pod Snežko obiskali kočo Šlaski, ki stoji na poljskem ozemlju. V obeh kočah je bilo precej ljudi, ker se na Snežko pripeljejo z gondolo in potem krožijo med obema kočama.




Dež je med tem ponehal a Snežka je bila v megli tako da razgleda z vrha ni bilo. Razdelili smo se v dve skupini, nekaj jih je sestopilo z menoj peš, drugi so se s Primožem peljali z gondolo. Cilj obojih pa je bilo mestece Peč pod Snežko, kamor smo imeli naročen avtobus.



Gondola ima vmesno postajo na kateri se je ena udeleženka zmedla, izstopila in se pridružila naši skupini. Poklical sem Primoža, da mu to sporočim, a ker mu nagaja telefon, se ni javil, telefon pa je sam poslal  SMS “Vozim”.  



Jasno, sem si mislil, Primož vozi gondolo in se ne more javiti. V slabih dveh urah smo sestopili do Peči in se tam srečali z ostalimi. Preostali čas smo porabili za obisk picerije z odličnimi picami in odlično kavo.




nedelja, 10.5.2015

Prišel je zadnji dan izleta. Poslovili smo se od našega hotela in se odpeljali proti Sloveniji. Tudi zadnji dan ni vseboval samo vožnje, obiskali smo mestece Kutná Hora. Najprej smo si ogledali kostnico, kjer so iz človeških kosti izdelani lestenci, grbi, okraski, …. Precej morbidna scena za moj okus.

Nato smo se sprehodili še skozi mestece do cerkve svete Barbare iz leta 1388.




Po obisku cerkve smo se odpeljali naprej in si v shopping centru na mejnem prehodu Znojmo vzeli čas za kosilo. Midva s Primožem sva si kosilo omislila v bizniz klasu na Iljušinu 62.




Po kosilu nas je čakala le še vožnja preko Dunaja, Gradca in Maribor domov.






Obir, 2.5.2015

Ojstrc / Hochobir 2139 m,
Kravji vrh / Kuhberg 2026 m,

udeleženci:  Tomaž, Marjan, Slavko, Nevenka, Mateja, Sašo
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1550 m


Obir je bil cilj letošnje prve majske ture. Zbrali smo se v deževnem jutru ob 5. uri na običajnem zbirnem mestu in se z dvema avtomobiloma odpeljali proti cilju, Marjana pa smo spotoma pobrali na pokopališču v Vodicah.

Za budnico smo se ustavili na obvezni kavi, tokrat na samopostrežnem petrolovem bencinskem servisu na Voklem. Vožnjo smo nadaljevali preko Jezerskega do Železne Kaple (Eisenkappel), kjer pa je dež že pojenjal. Nadaljevali smo po slikoviti soteski obirskega potoka preko sedla Šajda (Schaidasattel), kjer smo pustili en avto, do Borovniškega jezera (Freibach Stausee).

Dež je kot naročeno ponehal, oblaki so se pričeli redčiti in pokazalo se je sonce. Obir je enovit gorski masiv v severnem delu Karavank, ki ga od ostalega dela Karavank ločujejo dolina Bele (Železna Kapla) na vhodu, Obirski potok s sedlom Šajdo na jugu, Hmeliške Borovnice na zahodu, proti severu pa ravnina reke Drave.

Glavni in najvišji vrh masiva je Ojstrc (Hochobir, 2139 m), severno se nahaja Jagovčevo sedlo (Jagoutz Sattel) in Mali Obir (Kleine Obir, 1947 m), v JZ grebenu Kravji vrh (Kuhberg, 2026 m) na SZ pa sta še Menihovec (Minichoutz 1624 m) in Stara gora (Altberg, 1562 m).

Na Obir vodi več nezahtevnih poti, mi pa smo se odločili za krožno turo z izhodiščem ob zgornjem delu Borovniškega jezera pri kmetiji Jagovc preko Jagovčevega sedla in zahtevnega brezpotnega prečenja Ojstrca ter Kravjega vrha do sedla Šajda. Od omenjenega izhodišča na višini 780 m sledimo markacijam najprej po cesti, kasneje pa po nezahtevni, večinoma precej strmi poti skozi gozd.

Markirani poti, ki večkrat preči taisto cesto, sledimo do Jagovčeve planine (Jagoutzalm) na višini 1665 m, kjer stojita dve koči. Do planine, kjer smo si privoščili krajši počitek in okrepčilo, smo potrebovali dve uri zmerne hoje.

Pred nami pa je bil zahtevnejši del poti. Najprej smo se povzpeli do Jagovčevega sedla med Velikim in Malim Obirjem, na višini 1686 m. S sedla smo se usmerili na zahtevno brezpotje, sicer označeno z rdečimi pikami, v strma pobočja Ojstrca, najprej desno od glavnega grebena, skozi zelo strmo ruševje in skrotje nazaj na greben.

Vzpon smo si olajšali s koreninami in vejami, dobrodošlo predvsem zaradi od dežja razmočenih korenin, skal in ostale podlage pa tudi prvih ostankov snega. Po približno 150 m vzpona smo prilezli na glavni SZ greben Ojstrca.

Nadeli smo si dereze in opremili s cepini ter vzpon nadaljevali v območju grebena. Pot je dobro markirana z rdečimi pikami, ki nas vodijo med najbolj smiselnimi naravnimi prehodi na eni in drugi strani grebena. Večino poti smo opravili po zasneženih pobočjih, strmih gruščih in ruševju.

Pod vrhom smo preplezali nekaj kopnih skalnih stopenj, ki zahtevajo lažje plezanje I. stopnje zahtevnosti, pot pa se kasneje položi. Vseeno je potrebna velika pazljivost. Za vzpon s sedla do vrha Ojstrca smo potrebovali dve uri.


Na vrhu nas je pričakalo sončno vreme, zato smo si privoščili daljši počitek z malico, tekočimi zadevami in obveznim fototerminom. Razgledovali smo se predvsem po Kamniških in Savinjskih Alpah ter Karavankah. Cjajnik in Košutnikov turn nas vabita.

Mateja nas je opozorila, naj ne pretiravamo s hrano, saj je pred nami še dolga pot, na cilju pa nas čaka presenečenje. Radovednost nas je hitro pognala na pot proti Kravjemu vrhu, ki smo ga osvojili v slabi uri zmerne hoje.

Razgledi še vedno dobri, ampak oblaki so se pričeli gostiti, v dravski dolini smo že opazili nekaj neviht, zato smo hitro vzeli pot pod noge in krenili proti sedlu Šajda, kjer nas je čakal eden od avtomobilov.

Po brezpotnem in strmem spustu skozi gozd smo pot nadaljevali po markirani poti, dež s točo pa nas je ujel dobesedno nekaj metrov pred paviljonom na sedlu Šajda. Še presenečenje, ključe avtomobila je voznik pozabil v prvem avtu, vendar je Nevenka zaplet hitro rešila, 'ujagala' avstrijske planince, ki so Matejo odpeljali po prvi avto k Borovniškemu jezeru.

V Slovenijo smo se odpeljali preko prelaza Ljubelj, tako smo opravili dve krožni turi, peš in z avti. Analizo ture smo opravili v Tržiču, kjer nas je Mateja presenetila s svojim skritim talentom: odličnimi slaščicami, ki so bile tako dobre, da so se kar topile v ustih.


Spisal Sašo