Veliki Lemež, 20.10.2012

Vogel 1980 m,
Veliki Lemež 2043 m,
Dom pri Krnskih jezerih 1385 m,
Dom dr. Klementa Juga v Lepeni 700 m

udeleženci: Tomaž, Slavko, Nevenka, Nataša, Marjan, Robert
dolžina: 10 h 15 min
višinska razlika: cca 1750 m

Današnja sončna sobota je našo malo gorniško skupinico zvabila v Lepeno na “obračun” z vzponom na Veliki Lemež po “Zlodejovi smeri”. Pred mesecem dni nam vreme in “bogovi orientacije” niso bili naklonjeni, uspeli pa smo iz vrha imenovanega Brdo preveriti in strasirati doberšen del brezpotja do takrat v oblake zavitega sedla Čez Potoče.

Vodja tropa v zelenih šolencih me malo pred peto uro zjutraj pobere in skupaj jo mahneva na zborno mesto pred Kavala, kjer naju že čakajo ostali udeleženci. Preko Vršiča se spustimo v Trento, zavijemo v dolino Lepene, kjer pri kamnitem mostu pustimo prvi avtomobil, drugega pa šoferja zapeljeta do konca doline in ga pustita na parkirišču pri domu dr. Klementa Juga, kraju našega planiranega sestopa.

Malce čez sedmo uro smo se odpravili po poti opravljeni pred mesecem dni, čez most levo mimo kmečkega turizma Pretnar naprej čez dvorišče ene izmed treh vikend hišic po poti miru mimo slapov Šumnik do spomenika iz prve svetovne vojne.

Malce nad spomenikom smo na ostrem desnem ovinku zavili levo z poti miru proti planini Zagreben, kjer smo si pri lovski koči privoščili krajši odmor. Rutinirano dogajanje prvi dve uri je iztiril štrajk mojega fotoaparata, nepomemben dogodek za človeštvo, a velik zalogaj za že tako “suhega” Robija.

Nadaljevali smo naravnost v breg pod ostenjem grebena Jastrovec po stezici v smeri sedla med vrhovoma Vršiči in Vrh Ruš. Pred sedlom smo zavili levo in preko visokih trav in ruševja vstopili v dolino med vrhom Brdo osvojenim pred mesecem dni na levi strani in grebenom, ki ga sestavljajo Vrh Ruš, Oblo Brdo, Vrata in Lopatnik.

Travnato dolino smo prečili po slabo vidni, občasno izginjajoči stezici in v vznožje vzpona na sedlo Čez Potoče prišli preko grebena malo previsoko. Sledil je krajši spust do skalnatega vznožja pod sedlom Čez Potoče. V začetku smo se vzpenjali med velikimi skalnimi bloki in okolica je zaradi ogromnih skal delovala precej nezemeljsko, bolj skalnato ;)).

Po levi strani smo se vzpeli na sedlo, kjer smo si vzeli čas za postanek in martinčkanje na toplem jesenskem soncu. Spočiti, siti in odžejani smo zavili na greben in v kresnem sončnem vremenu preko 1980 m visokega Vogla po stezici malo gor, malo dol prišli na Veliki Lemež. Lepo vreme in čisto ozračje je botrovalo enkratnim razgledom vse tja do Dolomitov.

Za spust do Krnskega jezera smo se vrnili malce nazaj do podora in se po travah na njegovi desni strani spustili nižje do poti in po njej do jezera, kjer smo ta dan srečali prve ljudi.

Do zaprtega doma dr. Klementa Juga smo se po markirani poti spustili mimo zaprtega Planinskega doma pri Krnskih jezerih.

Spisal Robi





PS.
Definitivno krasna tura po gorah nad Sočo, tura za gorniške sladokusce. A kot je v svojem opisu napisal že Igor zahtevata prečenje grebena nad sedlom Čez Potoče, še posebej pa sestop do jezera v mokrem vremenu veliko mero previdnosti.





Planjava, 14.10.2012

Čevlova skala 1687 m,
Planjava 2392 m

udeleženci: Alija, Anamari, Marjan, Slavko, Robert, Tomaž
trajanje: 7 h 25 min
višinska razlika: cca 1430 m

V iskanju vremenske luknje v muhastem vikendu smo poskusili s Planjavo. Plan, čez Planjavske zelenice gor, čez Srebrno sedlo dol. Tokrat sta se nam na turi pridružili moji vodniški sošolki, Alija iz D in Anamari iz B razreda, s katerima smo se dobili na jutranji kavi na OMV Kamnik.

V jutranji zarji smo se z manjšimi težavami pripeljali na Jermanco. Vreme je bilo brez oblačka, šajba, še zvezde so izginile. Alija in Ana sta takoj na začetku dali vedeti da kakšne spokojne tišine danes ne bo. Lokalna divjad je tako ves čas vedela kje se gibljemo. 

V Klinu smo nadaljevali po Repovem kotu, po trasi Čevlovega memoriala do lovske opazovalnice, kjer se cepita poti za Planjavske zelenice in Srebrno sedlo in naprej do Čevlove skale, kjer smo pomalicali. Nadaljevali smo naprej in čez zračen prehod prišli v skalni žleb nad njim pa so se nam odprle Planjavske zelenice.


"Glej ga, zajec!" je ugotovil nekdo. In še več jih je bilo, vsi preoblečeni v gamse so dirjali po pobočjih. Vreme nad nami je bilo še jasno, pihal pa je zoprn veter in po okolici so se podili oblaki. Kmalu smo prilezli na greben, kjer smo naleteli na markirano pot in kjer se nam je odprl pogled na Korošico.


Po slabih štirih urah smo stali na vrhu Planjave. Gneče ni bilo, še tisti možakar v rdeči bundi, ki smo ga videli pod vrhom od daleč, se je spremenil v drog s smernimi tablami. Po fotoseansi in malici nas je mraz pregnal. Sestopili smo na Srebrno sedlo in potem desno v Repov kot.

Spet je sledilo nekaj lažjega plezanja in pri lovski opazovalnici smo zaključili krog. Sledil je le še sprehod po Repovem kotu do Jermance. Kljub obljudenim koncem smo srečali samo peščico ljudi in enega psa in tudi na Jermanci ni bilo običajne poplave pleha.
 
Omeniti velja še Robijeve nove gojzarje, ki jih je toliko hvalil celo pot, da so ga na koncu stali runde Pri Jurju. Tam nas šef Marjan niti pogledal več ni, ko je zagledal naši udeleženki in je postregel le niju, nas ostale pa potem enkrat, čez čas.

Skratka lepo preživeta nedelja, po dolgem času spet v slovenskem visokogorju.

Spisal Tomaž





Hoher Göll, Kehlsteinhaus (Orlovo gnezdo), 6.10.2012

Purtschellerhaus 1692 m,
Hoher Göll 2522 m,
Kehlsteinhaus (Orlovo gnezdo) 1834 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Janez, Slavko, Nevenka, Jovan, Radoš, Marjam Š., Marjan G., Robert
trajanje: 8 h 30 min
višinska razlika: cca 1350 m

Tokratno društveno turo Gorniške skupine je Tomaž planiral v Berchtesgadenskih Alpah, na meji med Avstrijo in Nemčijo. Ob 4. uri zjutraj smo se izpred društva odpravili skozi karavanški tunel, preko Avstrije in malo pred Salzburgom zavili iz avtoceste proti Nemčiji. Po panoramski cesti Rossfeld smo ob 7:20 prispeli do manjšega parkirišča nad sedlom Eckersattel 1520 m visoko.

Od tu naprej smo šli peš, preko precej dolgih, nenavadnih stopnicah/ lestvi v smeri koče Purtschellerhaus 1692 m visoko. Pri koči smo imeli krajši postanek da ulovimo izgubljeno sapo in nadomestimo tekočino. Malo nad kočo se je travnata, ponekod blatna podlaga umaknila skalam, naklon poti pa se precej povečal, zaradi česar smo pospravili palice in si nadeli čelade.

Počasi smo ob 9:30 prispeli do razcepa poti pod steno. Ubrali smo levo, nekoliko težjo različico imenovano Schusterroute, ki nas je preko lepega dolgega kamina ob 10:15 pripeljala na greben. Od tu smo nadaljevali po položni stezici malo po avstrijski, malo pa po nemški strani ob 10:50 dosegli 2522 m visoki Hoher Göll.

Lepo vreme in krasni razgledi so botrovali precej dolgemu postanku na vrhu za vse, razen za Tomaža na novo osvojenem dvatisočaku. Po slabi uri martinčkanja smo se počasi odpravili po grebenu nazaj, mimo mesta kjer smo dopoldan iz kamina sestopili iz stene, naprej na greben Mannl do nadaljevanja ferate Schusterroute pred katero smo si nadeli pasove in samovarovalne komplete.

Lepa precej razgibana ferata B/C težavnostne stopnje nas je skozi nekaj pravljičnih tunelčkov čepe in kleče peljala naprej skozi par skalnih razpok in nas preko zajed v apnenčasto skalo ob 14:30 pripeljala do Orlovega gnezda.

Velja še omeniti Tomaževo nevšečnost z obutvijo. Odstopil mu je namreč podplat in z pomočjo plezalnega traku sem se poizkusil v spretnosti “šuštarja”. Družno smo ugotovili, da moja spretnost ni boh ve kaj, vendar pa sprejeli zaključek, da bodo gojzarji za po tleh vredu.



Na koncu grebena kjer na vrhu imenovanem Kehlstein stoji že prej omenjena hiša imenovana Orlovo gnezdo smo se zopet srečali s civilizacijo.

Na žalost s civilizacijo s precej slabim prizvokom, saj na omenjeno kočo turistične agencije množično vozijo ljudi z avtobusi, zadnjih 124 m pa jih z dvigalom “pošibajo” na teraso koče, kjer je kot v mravljišču. Precej šokantno, ko iz dokaj samotne poti padeš v tak direndaj. Vendar pa se nismo dali motiti in smo se domenili, da po popiti pijači na parkirišče približno 124 metrov nižje sestopimo s turističnim dvigalom. Rečeno, storjeno.

Z Radošom sva očitno bila najbolj zagreta za vožnjo z liftom in sva v vnemi iskanja vhoda po pomoti zavila mimo napisa samo za zaposlene naravnost v kuhinjo, naprej mimo presenečenega osebja, ki je potrebovalo kar nekaj časa, da se naju je losalo. Poskrbela sva za dobro voljo ob spustu z dvigalom do parkirišča od koder smo se peš napotili naprej po ozki pešpoti v dolino do glavne ceste.

Od tu bi morali narediti še dobrih štiristo višinskih metrov vzpona in padla je odločitev, da z avtoštopom skrajšamo izlet. Nevenka je mojstrsko ustavila mimoidoči avto, Tomaž pa je prisedel in pripeljal kombi. Ob 16:40 smo se že peljali proti pivnici Hofbrauhaus Berchtesgaden kjer smo si privoščili zasluženo kosilo.

Čakalo je še dobrih 300 km vožnje domov. Tu se ponavadi tura konča, ta pa je imela še “usodin podaljšek”, saj se je zapletlo v Šentvidu, ko sva se z Marjanom Š. ob 21:30 poizkušala odpeljati domov, moj avto pa ne. Počakala sva, da Tomaž vrne kombi in naju ob vračanju spotoma pobere in se tako družno vrnemo domov na Brod.

Spisal Robi