Monte Sernio, 24.6.2012

Koča Grauzaria 1250 m,
Monte Sernio 2187 m

udeleženci: Janez, Tomaž, Robert, Nevenka, Slavko, Nataša, Marjan, Primož
trajanje: 8h 20 min
višinska razlika: ca 1650 m


Utrjena gorniška druščina se je odločila, da me to pot vzame s seboj, na zanimivo in lepo turo v Karnijske Alpe, natančneje na Monte Sernio, priljubljen gorniški cilj. Gorska veriga z omenjenim vrhom leži med dolinama Aupa in d'Incarojo v Videmski pokrajini.

Ob petih zjutraj smo se zbrali na parkirišču brodske biljardnice in se odpravili po gorenjki proti mejnemu prehodu Rateče, nato skozi Trbiž proti Pontebbi in naprej v dolino Aupa, kjer je bilo naše izhodišče. V mestecu Pontebba smo imeli manjše težave, saj je bila pot za Val Aupo bolj skopo označena, po manjšem krožnem sightseeingu pa smo vstop v dolino vendarle našli.

Po cesti smo se vzpeli na približno 700 m, kjer smo na manjšem parkirišču pustili avtomobila. Opremili smo se ter se podali na prijetno gozdno pot, ki je ščasoma postajala vedno bolj kamnita, odprli so se pogledi na mogočne okoliške stene z markantnimi vršnimi špicami. Za kratek čas smo se odpočili pri gorski koči Grauzaria na nadmorski višini 1250 m, na karti smo ob tej priložnosti še enkrat preverili našo današnjo traso.

Sledil je zmeren vzpon po dobro uhojeni stezici, čez čas pa smo prišli do razpotja, kjer se je že pokazal naš cilj, ki smo ga imeli namen napasti po zahodnem grebenu, sestopiti pa po vzhodni strani. Do vstopa v steno nas je ločilo le še zelo strmo in zoprno melišče, ki smo ga počasi a zanesljivo in trmasto premagali. Seveda sta tudi tokrat kot vedno do sedaj bila prva pod steno šampiona v merjenju moči, Robi in Janez.

Nadeli smo si pasove in čelade ter zagrizli v steno. Pot ni varovana in se večinoma giblje okrog druge težavnostne stopnje, je pa dobro označena z rumenimi črtami in rdečimi pikami, poleg teh pa še sem in tja s kakim možicem. Skala je bila lepo razčlenjena in je imela dovolj oprimkov, premagovati je bilo potrebno ozke police, manjše kamine in strma prečenja, prava gorniška pravljica, maksimalno smo uživali.

Ob tem pa ni manjkalo neškodljivega zbadanja, tako s strani špičastih kamnov kot nekaterih članov druščine. Kmalu smo dosegli vrh, kjer smo si čestitali za uspešen in pogumen vzpon, vzeli smo si čas za počitek in malico. Do vrha smo potrebovali dobre štiri ure, kar govori o dobri psihofizični pripravljenosti skupine.

Sestopili pa smo po nekoliko lažji poti, ki je nekajkrat prečila zanimive grape, nižje smo se priključili poti dostopa in ščasoma spet prišli do koče Grauzaria, kjer pa smo se zataknili. Izgubljeno tekočino je bilo treba nadoknaditi, stekla je vesela hribovska debata, zato smo skoraj pozabili na čas in posedeli pred kočo.



Ker je bila družba dobro uglašena smo naredili postanek še pri avtomobilih, nekateri so se dobro znašli in pijačo shranili v klimatiziranih torbah, suho grlo pa se je težko uprlo ohlajeni pijači. Zadovoljstvo nad uspešno opravljeno turo je botrovalo še nekoliko podaljšanemu druženju, nato pa smo se počasi razšli.

Spisal Primož





Kölnbreinspitze, ferata Fallbach, 21.6.2012

Kölnbreinspitze 2954 m, 
ferata Fallbach

udeleženci: Slavko, Marjan, Jani, Robert
dolžina: 9 h 20 min
višinska razlika: cca 1300 m


V tokratni sončni četrtek je Marjan “stlačil” dve turi. Prvo smo obiskali znani turnosmučarski vrh Kölnbreinspitze, ob vračanju pa še preplezali ferato Falbach, težavnostne stopnje D/E. Razglabljanja o tem, ali naj prvoplanirani vrh obiščemo na smučeh, ali pa peš je bilo konec, ko se je po zelo dolgem času oglasil moj pametni del in presodil, da je od operacije kolena minilo premalo časa, da bi z “dilcami afne guncal”.

Malo pred peto uro zjutraj poberem Marjana, Slavkota, v Medvodah pa še Janija in že drvimo skozi Karavanke v dolino Malta. Vstopnina v park stanjša naše denarnice za 17,60 eur in malo po sedmi uri zjutraj parkiramo avtomobil ob hotelu Malta pri jezeru Kölnbrein. Ob 7.40 uri se podamo proti našemu današnemu prvemu cilju.


V začetku hodimo po lepi travnati dolini ob potoku proti prvim ostankom snega. Po dobre pol ure hoje pridemo na sneg, naklon poti pa se prične počasi večati. Zaradi precej mehke snežne podlage so dereze ostale v, cepin pa na nahrbtniku. Počasi a vztrajno smo nabirali višino in uživali ob pogledih na jezero v dolini in okoliške vrhove.

Kmalu se je v daljavi pokazal naš današnji cilj, ki se je s svojimi 2954 m bohotil nad nižjimi vrhovi. Malce pod vrhom nataknemo dereze, v roke vzamemo cepine in zavijemo v krajšo grapo naklona nekje med 45 in 50% tako, da ob 10.30 uri vsi zadovoljni prisopihamo na vrh.


Približno pol ure uživamo na vrhu in spremljamo “nabiranje” oblakov na nebu. Le ti nam pomagajo, da se ob 11.00 uri odpravimo v dolino. Sestopimo preko lepega grebena težavnostne stopnje večinoma 2, le občasno se prikrade krajši razstežaj ocenjen z 3. Po približno pol ure plezanja pridemo zopet na sneg in v sončnem vremenu po gojzarjih odsmučamo v dolino.

Ob 12.40 smo že pri avtomobilu, kjer na plan privlečemo vse cunje in opremo, da se pripravimo na naslednji podvig. Moj od prejšnje ture blatni avtomobil in vsa naša roba razvlečena po parkirišču je ljudi v mimovozečih avtobusih in mimoidoče sprhajalce verjetno najbolj spominjala na avijonsko nesrečo. No, policije ni klical nihče, kakšen evro za reveže pa tudi ni “prletu”.

Dobre pol ure vožnje in že parkiram avtomobil pred z ceste dobro vidnem najvišjim slapom na Koroškem v kraju imenovanem Fallerfall. Vsi polni pričakovanj se podamo proti slapu. Na začetku smo si nadeli čelade, samovarovalne komplete in zaradi strme ferate z malo mesti za počivanje še “popkovino”.


Zelo zračna pot je sestavljena iz dveh delov, že prvi nekoliko lažli del plezanja nudi prelepe poglede na padajočo vodo na levi strani in občutek, da je pot speljana nekoliko na silo. Nekje na sredini 250 m visoke ferate se nahaja manjša lesena terasa, lep razglednik do katerega se da priti tudi po pešpoti, oziroma mesto koder se lahko predčasno zaključiti plezanje. Nam pa je omenjena terasa predstavljala dobrodošlo mesto kjer nas je nemudoma utrujene potegnilo na rit, mesto kjer smo si odpočili od plezanja utrujene “vejce” (beri ude) ter mesto kjer smo nadomestili od žgočega popoldanskega sonca izsušene teleščke.

Do mesta za počitek smo smo prišli v pedesetih minutah, na terasi počivali pribižno pol ure in se nato podali v drugi, precej težji del poti. V tem delu se nahaja precej mest kjer se je zaradi previsne, gladke skale, brez oprimkov potrebno “šlepati” in navkreber potegniti z pomočjo jeklenice.  Nekateri z manjšimi, drugi pa z večjimi težavami smo po dobri uri priplezali od terase pa do lesene klopi in mostička na vrhu slapa. Čakal nas je še spust v dolino in pivo v kmečkem turizmu ob vznožju ferate.


V dobri družbi preživet, sončni četrtek napolnjen z dvemi lepimi ter adrenalinskimi izleti smo zaključili okoli osme ure zvečer s prihodom domov.

Spisal Robi





Tečaj in izpit za vodnike PZS kategorija B

Tečaj, 10. - 13.5.2012


 



Mosermandl, 16.6.2012

Mosermandl 2680 m,
Koča Franz-Fischer 2018 m

gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Primož, Jani, Marjan Š., Nataša, Slavko, Nevenka, Janez, Radoš, Edo, Marjan G., Robert
trajanje: 7 h 
višinska razlika: cca 1200 m

Tokratno sončno soboto se je gorniška skupina PD Rašica odpravila v sosednjo Avstrijo v pogorje imenovano Nizke Ture. Primož je organiziral izlet na 2680 m visoki Mosermandl. Ob šesti uri zjutraj se je enajst gornikov zbralo na Jeseniškem bencinskem servisu kjer smo ob jutranji kavi predebatirali morebitne posebnosti današnega izleta.

Preko Karavank smo se mimo smučišča Katschberg, skozi isto imenovani tunnel pripeljali do naslednjega Tauern tunela pred katerim smo zapustili avtocesto in se zapeljali do naravnega parka  Riedingtal. Šoferja sta odpeljala kombi nekaj kilometrov naprej, bližje našega planiranega sestopa, ostali pa smo se počasi v miru pripravili na turo.

Ob 8.20 uri smo se pričeli po južni strani vzpenjati proti današnjemu cilju. Počasi smo po serpentinasti gozdni stezi ob cesti prišli na 1839 m visoko planino Jakober. Od tu naprej se je gozd pričel umaknil ruševju, senca dreves pa sončni pripeki. V lepem, sončnem vremenu smo počasi nabirali višino, ruševje pustili za seboj in prišli do skalne meje, kjer smo si nadeli čelade, plezalne pasove in palice zamenjali za cepine.

Dereze so zaradi visokih temperature in posledično odtajane zgornje plasti snega ostale v nahrbtnikih. Po snežnih zaplatah med skalami smo ob 11.20 prišli na vrh 2680 m visokega Mosermandla. Tu smo se odžejali, najedli in na posvetu določili sankcije manjkajočemu delu ekipe.

Po slabi uri martinčkanja, slikanja in opazovanja okoliških vrhov smo se po severni strain preko ferate odpravili v dolino. Pod sicer zanimivo a precej kratko in nezahtevno ferato nas je čakala prava zimska idila z obilico snega in naslednjo uro smo se pod 2609 m visokim Windschkopfom in 2304 m visokim Windscharte veselo po od sonca omehčani odeji spuščali do jezera Zaunersee in koče Franz-Fischer 2018 m nad morjem.

Ker je bila koča še zaprta smo za počitek izbrali manjšo brunarico približno 100 višinskih metrov nižje, kjer smo “pozaugali” preostanek tekočih derivatov, se napasli nad Hoferscharte (2356 m), Rothorn (2522 m), Wildkarhohe (2511 m), Steinrkarkopf (2366 m) ki se dvigajo nad jezerom Zaunersee.

Čakal nas je še spust skozi gozd do kombija parkiranega ob jezeru, preoblačenje, pivo v bližnji koči, v Sloveniji postanek na kosilu in obljuba, da se čez mesec dni spet vidimo.

Spisal Robi


Mojstrovke, Travnik, Kol, 8.6.2012

Mala Mojstrovka 2.332 m,
Velika Mojstrovka 2.372 m,
Zadnja Mojstrovka 2.354 m,
Travnik 2.379 m,
Kol 2.350 m

udeleženci: Nevenka, Nataša, Slavko, Robi, Marjan, Tomaž
trajanje: 8 h 10 min
višinska razlika: cca 1.200 m

Slabo vreme čez vikend in izjemoma delovna sobota sta nekako ponudila petek kot dan za v hribe. Z Robijem sva se namenila pogledat Hanzovo pot na Mojstrovko, ki me čaka za izpitno turo vodniške B kategorije. Zaradi napovedanega slabega vikenda je bil interes za hribe kar velik in nabralo se nas je 6 gornikov. Poleg Hanzove pa smo se namenili prehoditi greben Mojstrovk do Travnika oziroma Kola.

Ob 5h zjutraj smo se zbrali pred biljardnico Kaval in se prek kave na gorenjski avtocesti zapeljali na Vršič. Vreme je bilo slabše kot je kazalo prejšnje dni, precej je tudi pihalo, okrog nas so se podili oblaki. Med potjo proti Vratcem in začetku Hanzove poti smo modrovali, da imamo megleno že drugič zapored, se pravi po Robijevi vrnitvi in hitro smo prišli do povezave med meglo v glavi in v okolici.

Na vstopu na Hanzovo pot leži na melišču pod steno še kar konkretno snežišče, ki pa ne predstavlja kakšnih velikih problemov. Skale so bile vlažne, na enem mestu je vse mokro, ker čez pot teče voda skoraj v potoku. Zaradi spolzkih skal je bila potrebna previdnost in varovanje s samovarovalnimi kompleti.

Sneg je na štirih ali petih  mestih, da se ga tudi izogniti. Ker smo bili v zavetrju in višje skale bolj suhe je bilo plezanje prav prijetno. Po slabih dveh urah smo že stali na vetrovni Mali Mojstrovki, prvem današnjem dvatisočaku. Razgledi so bili bolj tako, malo ja, še bolj ne in po pavzi smo nadaljevali proti Veliki Mojstrovki. Po snežišču, kjer smo nekateri nehote vadili ustavljanje v snegu smo prišli na vrh in nadaljevali po grebenu.

Kmalu smo prišli do vrha z ljudskim imenom Srednja Mojstrovka. Dejansko pa vrh s takim imenom v literaturi (Stritar, Habjan in Mihelič), na zemljevidih in na seznamih slovenskih dvatisočakov ne obstaja. Gre za zahodni vrh Velike Mojstrovke, ki ima dva vrhova, na zemljevidih pa je vedno označen nižji, vzhodni vrh.

Gori, doli smo nadaljevali po grebenu prek Zadnje Mojstrovke in Travnika vse do Kola. V zadnjem delu prečenja se je vreme izboljšalo tako da smo imeli razglede na okolico. Na Kolu smo tudi zaključili grebensko prečenje. Vrnili smo se nazaj proti Travniku in ob možicih spustili po brezpotju. Čez nekaj časa smo naleteli na pot z rumenimi črtami, ki menda obstajajo iz časov pred 2. svetovno vojno.

Pot bolj preči pobočja kot se spušča, dokler ne pride do kotanje ob Suhem vrhu, kjer se spusti po melišču, potem izgine, oziroma zavije levo v breg. Po brezpotju smo nadaljevali sestop proti markirani poti od zavetišča pod Špičkom proti Vršiču in upali, da ne bomo zabredli v ruševje. Imeli smo srečo, med ruševjem se je spuščala manjša grapa in nam omogočala lažji prehod. Kmalu smo naleteli na neoznačeno stezico in po njej nadaljevali sestop.

Nad Bavškim Grintavcem in Zadnjo Trento je bilo že konkretno črno nebo in vsake toliko je padlo nekaj kapelj dežja. Ko smo končno prišli do markirane poti smo preizkusili še Robijev smisel za orientacijo in naš smisel za provokacije potem pa hitro nadaljevali proti Vršiču, ker je dež stalno pretil. Tudi tokrat nam je uspelo kočati turo, ne da bi bili mokri.

Turo smo končali v Erjavčevi koči, kjer nas je prestregel telefonski klic kolesarja Duleta, ki cilja, Velikega vrha v Košuti ni dosegel, ker se je vreme preveč "fižilo". Ob opravljanju mehkužnih kolesarjev smo predebatirali še naše plane, ki so kar konkretni, le še vreme mora biti.



Spisal Tomaž




Kalška gora čez Kalce, 3.6.2012

Kalška gora 2047 m.
Cojzova koča na Kokrškem sedlu 1793 m

udeleženci: Nataša, Marjan, Tomaž, Robert
dolžina: 5 h 25 min
višinska razlika: cca 1280 m


Po februarskem servisiranju levega kolena na Ortopedski kliniki, devettedenskem premikanju s pomočjo bergel in počasnem okrevanju ob plavanju, kolesarjenju in fitnesu je danes končno napočil tisti dan, dan, ko se v družbi gorniških prijateljev zopet zapodim v hribe.

Napoved dežja po 12. uri je narekovala obisk 2047 m visokega vrha v Kamniško-Savinjskih Alpah.

Ob 4.55 uri poberem prvo Tomaža, nato se zapeljeva do preostalih dveh udeležencev današnjega izleta in kmalu ob kavici na OMV-jevi bencinski črpalki v Kamniku premlevamo dogodke preteklih treh mesecev. Opravimo jutranji ritual in se odpeljemo v smeri Kamniške Bistrice.

Avtomobil parkiram pri Žagani peči in ob 6.05 pričnemo hoditi po lovski poti v smeri Kalške gore. Precej strma slabo shojena in mokra steza nas je v slabi uri skozi gozd pripeljala na manjše sedelce kjer smo se pri lovski koči prvič ustavili, se odžejali in hvalili Tomaževe skoraj nove “hribovske šolence”.

Naprej so se drevesa počasi umaknila skalam in ruševju, temni oblaki na nebu pa sončnim žarkom. Uživanje v soncu pa ni trajalo prav dolgo, saj smo kmalu dosegli mejo oblakov in pot smo skoraj tipaje nadaljevali proti v meglo zavitem vrhu.

Zaradi obilice vlage smo na poti proti vrhu videli nenavadno veliko črnih močeradov in na veselje ostale trojice sem se odločil nekaj teh živalic ujeti v fotografski objektiv. Fotografiranje živahnih plazilcev mi je povzročalo obilico preglavic in ostali del ekipe je svetoval fotografiranje polžkov, češ le ti bodo malce težje ubežali. V podobnem zbadljivem vzdušju smo ob 8:50 dosegli današnji cilj.

Na vrhu smo se preoblekli, napolnili želodce, foto safari pa je zaradi oblačnega vremena tokrat odpadel. Zaradi slabe vremenske napovedi smo kmalu zapustili vrh in se mimo Cojzove koče na Kokrskem sedlu spustili nazaj v dolino do Žagane peči, kjer smo imeli parkiran avtomobil.

PS
Rad bi se še zahvalil dr. Klemenu Stražarju zaradi uspešne operacije kolena, moje gorniške prijatelje pa bi opozoril: “ropotavnk je shodu, gmaha u hribih je konc.”




Spisal Robi