Rdeči rob, Škofič, 10. 8. 2011

Rdeči rob 1913 m, Škofič 2013 m

udeleženca: Robert, Tomaž
trajanje: 8h 52min
višinska razlika: cca 1700 m

Prišel je čas dopusta in zopet smo se odpravili v Posočje. Tokrat v kamp Lazar pri Kobaridu. Začelo se je z zapletom, saj sem doma pozabil palice za šotor in spalko. Bilo je preveč mrzlo za kakšno improviziranje, zato sem odšel domov po pozabljene stvari in naslednji dan malo čez pol peto zjutraj krenil nazaj proti Kobaridu. Ob pol sedmih sem v kampu pobral Robija.

Zapeljala sva se na Kavo v Tolmin, potem pa v dolino Tolminke. Na divji cesti nad prepadno dolino sva morala s ceste premakniti precej težko skalo, da sva lahko nadaljevala. Parkirala sva malo pred planino Polog.




Po mulatjeri sva se povzpela do izvira Tolminke, kjer je velik podor. Malo naprej na planini Pod Osojnico gradijo nove bajte. Nadaljevala sva do razcepa poti in po lepi neoznačeni stezici pod stenami Malega Kuntarja. Vreme je bilo odlično zato sva imela krasen razgled na verigo Spodnjih Bohinjskih gora, od Bogatina do Tolminskega Kuka.

Prišla sva na planino Lašca in si ogledala pastirske stanove. Robija so takoj obstopile krave. »Iš, iš« jih je podil in mahal s palicami, komaj se jih je rešil. Po strmi travnati grapi Laški plaz sva se povzpela pod Palec in ga obšla po desni ter nad njim prišla do travnikov Mala Rupa. Kot obljublja Habjan v vodničku je bilo res vse polno rož in lukenj od svizcev.

Tu sva tudi že lepo videla oba današnja cilja, Rdeči rob in Škofič. Po slabi stezici, ki se je vmes izgubljala sva prišla na greben med obema ciljema. Najprej sva šla na Rdeči rob. Zaradi padavin prejšnjih dni je bilo ozračje sprano in ugotavljala sva, da takega razgleda na Jadransko morje in Furlansko nižino še nismo imeli nikoli, z nekaj pretiravanja sva videla kaj pijejo turisti na Markovem trgu v Benetkah.

Pomalicala sva, Robi je sprobal še novo hribovsko kapo, potem pa sva odšla na Škofič. Na poti po grebenu sva srečala prvega človeka danes. Malo pod vrhom sem bil za trenutek nepozoren in že naju je Robi peljal po nekem čudnem brezpotju na vrh. Sestopila sva po »normalnem« brezpotju in po stezici v dolino Lužnice.

Del te poti smo opravili že pred mnogimi leti, ko smo v nevihti premočeni sestopali od Prehodcev in Batogiškega sedla na Planino kuhinja. Od odcepa za planino Sleme spet nisva srečala žive duše, ko sva se mimo planin Medrja, Laška seč in Črča spustila do spominske cerkve sv. Duha v Javorci.

Cerkvico so leta 1916 zgradili avstro-ogrski vojaki in velja za najlepši spomenik 1. svetovni vojni pri nas. Na zunanji strani ima grbe dežel nekdanje Avstro-Ogrske, notri pa je na hrastovih ploščah vžganih 2564 imen vojakov padlih na okoliških bojiščih.

Po obisku cerkve sva bila kmalu pri avtu. Zavila sva še v Most na Soči na kosilo potem pa v kamp.

Spisal Tomaž

 
 

Ni komentarjev:

Objavite komentar