Planinski dom na Gospincu, 27.6.2010

Planinski dom na Gospincu (Krvavec), 1491 m

udeleženci: Tomaž, Janja, Jix, Robert
dolžina: 4h 4min
višinska razlika: cca 860 m

Od pričetka Svetovnega prvenstva v nogometu se svet vrti drugače. Kolobocije okoli prej omenjenega žoganja, ter Tomaževa utrujenost od plezarije preko Severne Triglavske stene sta narekovala današnjo destinacijo. Predlagam izlet na Krvavec. Tomaž z manjšim popravkom izlet “požegna”, pokličem še Janjo in v nedeljo zjutraj se malo pred deveto uro dobimo pri spodnji postaji kabinske žičnice na Krvavec.

Jix je očitno povezal prisotnost naju z Tomažem z daljšim izletom in deležna sva bila prijetnega podivjano-pasjega “ma kje si stari”. Janja naju pozdravi precej bolj zadržano, vendar vseeno toplo.

Nase navlečemo “hribovske cote” in že jo mahamo po makadamski cesti proti Gospincu. Markacije nas kmalu usmerijo z ceste na dobro utrjeno gozdno pot, ki jo pogosteje kod planinci uporabljajo gorski kolesarji za svoje divje spuste, tako da previdnost pred “letečimi izstrelki” ni odveč. V prijetni senci dreves se počasi preko planine Sleme vzpenjamo proti zgornji postaji kabinske žičnice.

Za popestritev poti poskrbi Tomaž z modro ugotovitvijo, da sliši glasbo z doline, “verjetno je veselica na Jezerkem” pravi. Družno identificiramo zvok in ugotovimo, da se verjetno sliši japonske motorje, ki predejo v “štimungi” Avsenikove Na Golici.

V dobri uri in pol dosežemo naš današnji cilj, terasa brunarice Sonček na Gospinci. Danes smo testirali Radler, vendar stari okus z limonado, Janja še domače žgance in kislo mleko, Jix pa se je zadovoljil z vodo. Prijetno kramljanje v sicer sončnem vremenu je občasno zmotil oblak, ki je zakril sonce in nam ponagajal pri martinčkanju, tako da smo se malo pred dvanajsto počasi odpravili v dolino.

Na poti navzdol nas je dohitela in prehitela skupina kolesarjev, moram priznati, da so bili občutki nad njihovimi vragolijami mešani. Zaslužijo si medaljo, verjetno pa tudi napotnico za psihi…

Ob dvanajstih in trideset minut smo bili pri avtih, se umili v bližnjem potoku in se strinjali z Janjinim predlogom, da gremo na Možjanco nadomestiti izgubljeno tekočino. Tam smo predebatirali današni izlet, ter z lastnikom, sicer Janjinim sosedom obdelali tematiko paše ovac, ovnov in podobne drobnice.

Še pozdrav in obljuba, da se še vidimo.

Spisal Robi

Severna Triglavska stena, Dolga Nemška smer, 24.6.2010

udeleženca: Grega, Tomaž
trajanje 18h 23min
višinska razlika: cca 1600 m (cca 1100 m v steni)

V sklopu priprav na sezono v Centralnih Alpah sem si omislil Dolgo Nemško smer. Naneslo je tako, da je bila tura ravno dan po velikem nogometnem razočaranju na svetovnem prvenstvu v Južni Afriki, ko nam je osmina finala spolzela v zadnjih sekundah. No, tudi na turi ni šlo čisto brez zapletov

Bil je dopustniški četrtek, vremenska napoved fantastična. Ob 4h zjutraj sva se Grega,  gorski vodnik in predsednik naše PD, dobila pred društvom v Šentvidu in se odpeljala proti Vratom. Ob 5h sva že bila v Vratih in ob sončnem vzhodu nabrušena začela s turo. Po dobri uri in pol sva bila na vstopu v steno in začela se je plezarija.

Vstopni raztežaj mi je znan že iz prejšnjih dveh obiskov Stene (kopna Slovenska smer, snežna Slovenska smer). Po njem se Slovenska smer obrne levo, Nemška pa desno, čez zaključek Wagnerjeve grape in desno ob njej po Nemškem stebru, ki se pne od vznožja stene do vrha Triglava.  Plezanje je potekalo tekoče, težavnost pa se je menjaval v območju od II- do III+.

Vmes je na desni 30 metrski stolp imenovan Grad, midva pa sva po cca 3 urah plezanja prišla na Nemški turnc. Tu sva pomalicala, se vpisala v vpisno knjigo, nakapljala nekaj vode in si nadela dereze. Nadaljevala sva namreč po s snegom zaliti Nemški grapi. Iz nje sva približno na višini, kjer gre izstop Zimmer-Jahn levo, zavila v desno po izpostavljeni prečki in nadaljevala z vzponom po Nemškem stebru.

Čas je neverjetno hitro tekel, tempo se je zaradi moje utrujenosti zmanjšal in kar trajalo je da sva prišla do Luske. Vstop je zoprn (IV-) in kar trajalo je da sem se nekako skobacal čez. Pri tem je pomagal Grega, ki je vlekel vrv, vendar sva se slabo slišala, ker je bil že na vrhu Luske. Do tja vodi temačen kamin, v katerem je deževal skopneli sneg s stene.

Na vrhu Luske je lepa terasa od tam pa je treba v levo na izpostavljen rob, kjer se prestopi v steno in po tem po neverjetno izpostavljeni prečki v levo. Sledi še strm izstop po žlebu do Jugove police. Tu naju je pričakal svež sneg in najinih težav še ni bilo konec.

Grega je zaradi snega poskusil da bi  izstopila čez temno in mokro steno direktno na Kugijevo polico. A tudi tam je bil v zgornjem delu sneg in varjanto je bilo treba opustiti. Nič, abzajl nazaj na Jugovo polico. Izkazalo se je da sneg na njej ne predstavlja prevelikega problema, pa še oskrbela sva se z vodo ki je tekla čez polico, kot kakšen  konkreten potok.

Volja po fotografiranju me je vmes zapustila, pa tudi fotoaparat sem imel pospravljen v nahrbtniku. Po Jugovi polici sva po več kot 11 urah v steni le prilezla na Plemenice, tik ob Kugijevi polici.

A brez skrbi, težav ni bilo konec. Vreme je bilo cel dan lepo, a popoldne se je na Plemenicah zaredila megla in naju pričakala. Vidljivost je bila le kakšnih 20 metrov in v takih pogojih sva iskala markirano pot proti Luknji.

Po kakšni uri iskanja sva bila na zelo dobri poti, Grega je nižje sledil robu stene, jaz nekoliko višje nečemu kar bi lahko bila nemarkirana pot. Ravno, ko je bil Grega popolnoma prepričan, da mu je jasno kje sva, se je megla razkadila in dejansko na najini desni se je pojavila Sfinga in hitro sva bila na markirani poti.

Sledil je sestop v po ferati do Luknje, kamor sva prišla tik pred temo. Potem pa še sestop v temi do parkirišča pred Aljaževim domom.Tja sva prišla po več kot 18 urah. 

Zelo naporno, a vredno.

Spisal Tomaž

Štefanja gora, 13.6.2010

Štefanja gora, 748 m


udeleženci: Janja, Jix, Primož, Robi, Tomaž
trajanje: 3h 14min
višinska razlika: cca 330 m

Načrt za nedeljski športni dan sem zasledila v soboto okrog polnoči, ko sta Robert in Renata na FB-ju šimfala našega skrbnega in zanesljivega gorskega vodnika Tomaža. Pa naj še kdo reče, da socialne mreže niso koristne. Prek nočnega SMS-anja z Robertom sem prišla še do ure in približne smeri pohoda, ki naj bi vodila nekam okrog Krvavca.

Moderna tehnologija nam je torej omogočila, da smo malo po sedmi že pili kavico, moški del ekipe v vodiškem Agipu, jaz doma na balkonu. Meeting point je bila cerkev v Adergasu pri Velesovem pri Cerkljah pri Kranju (za tiste, ki se ne spoznate na Gorenjsko), ob kateri se nahaja prvotni ženski dominikanski samostan, ki so ga leta 1238 ustanovili oglejski patriarhi.

Leta 1471 so ga Turki zažgali. V tistih časih je huronsko zvonenje cerkvenih zvonov, ki nas je tam pričakalo, verjetno še imelo smisel. Sedanjo obliko je poslopje dobilo med leti 1732 in 1771, dominikanke pa so bile leta 1782 deložirane s strani Jožefa II., ki je samostan priredil v vojaško bolnišnico. Danes so v ohranjenem vzhodnem delu stanovanja, šola in župnišče. Zakaj so na večini oken mogočne rešetke, ostaja nepojasnjena skrivnost.

V ritmu zvonenja smo torej odkorakali proti cilju, Štefanji gori ali po gorenjsko Štefani gori.  Destinacija in tajming pohoda sta bila prilagojena številnim dogodkom tega dneva. Poleg slovenskega evharističnega kongresa, ki ga je zaradi nas z urnika brisal Tomaž, so bile tukaj še grozeče zapore cest zaradi maratona Franje in neka menda pomembna tekma, ki se je imela za odvit na črni celini. 

Da naš sprehod le ne bi prekratko trajal, smo si po osvojitvi cilja v oštariji pod vrhom privoščili degustacijo novega Unionovega Grapefruita. Že ob prvem požirku smo bili soglasni, da je kljub grenkemu slovesu istoimenskega sadeža presladek. Ampak ziher je ziher, smo rekli, in naročili še eno rundo. Res je presladek.

Lenobno posedanje na sončku je počasi začelo motiti pogledovanje na uro. Fantje so morali prehitet besne može in dekleta v pajkicah, če so želeli ujet performans zvezd, ki v zadnjem času krasijo Unionove rdeče pločevinke. Še sprehod po prijetnem hladu gozda do še bolj prijetno ogretih avtomobilov in nedeljsko dopoldne je bilo za nami.

Pol smo pa še Alžirce nagonil :)

Spisala Janja



Vajnež, Stol, 6.6.2010

Kamnitnik, 1858 m
Mali vrh, 2017 m
Vajnež, 2102 m
Potoški Stol, 2014 m
Stol, 2236 m
Prešernova koča (Mali Stol), 2174 m

udeleženci: Bozo, Dule, Jure, Renata, Tomaž
trajanje: 10h
višinska razlika: cca 1888 m


Tokrat smo imeli res konkreten plan. Iz doline Završnice mimo Valvazorjevega doma na greben Belščice, po njem do Stola ter spust mimo Finžgarjeve skale in Valvazorjevega doma nazaj v Završnico.

Kot običajno smo se dobili pred biljardnico. Poškodba in študijske obveznosti so zadržale 3 sicer pogoste člane, prvič pa se nam je pridružil Jure, Renatin osebni trener.

Kot je v navadi smo se ustavili v gorenjskem Marcheju na jutranji kavi. In glej glej tam zagledam Mirkota in Bogdana, sošolca z vodniškega tečaja v Bavšici, ki sta tokrat vodila turo za PD Ajdovščina na Stegovnik in z več kot 30 planinci delala gnečo pri naročanju kave.

Po postanku smo se odpeljali do izhodišča. Med vožnjo je Renata, misleč da je na vrsti za potopis, neuspešno lobirala da bi pisanje podtaknila Juretu. Po prihodu na cilj smo parkirali malo nad Završnico, kjer se začne markirana pot do Valvazorja.

V prijetni senci smo jo mahnili do bajte od tam pa  po markirani poti, ki pelje proti domu Pristava. Pri studencu Urbas smo zavili na nemarkirano pot in še vedno v gozdu  napredovali po serpentinah navzgor ob nenehnem ropotanju kdaj bo pavza.

Nad gozdno mejo so se odprli razgledi na Julijce in Zgornjesavsko dolino. Pri bivaku Belščica oziroma na njemu smo imeli tako želeno pavzo in ob malici uživali v razgledih. Po postanku smo nadaljevali proti zahodnemu koncu Belščice in tam najprej osvojili stranski vrh Kamnitnik.

Od tu smo si ogledovali greben in naše cilje. Renata, ki je v soboto tekla DM maraton se je zaradi utrujenosti tem vrhovom odpovedala in z Juretom sta jo mahnila po markirani poti proti Stolu.


Bozo, Dule in jaz pa smo zagrizli v greben in se ustavili na  Malem vrhu in Vajnežu. Nato smo preko Potoškega Stola tudi mi odšli proti Stolu. Na sedlu med Prešernovo kočo in Stolom smo se spet srečali z Juretom in Renato in odšli skupaj na vrh Stola. Po malici  smo skočili še do Prešernove koče, kjer smo si privoščili foto in pit stop.

Sledil je sestop po Zabreški poti mimo Finžgarjeve skale. Sonce je lepo žgalo in spust v gozdno mejo in s tem hoja po senci je bila dobrodošla. Pot se kar vleče, a končno smo le prišli nazaj do Valvazorja. Usedli smo se v senco pod bajto, kjer je vpisa knjiga. Tam se vpisujejo naskakovalci Valvazorja, ki tudi po večkrat na dan in nekaj stokrat na leto pridejo iz doline do bajte. Na koncu leta pa imajo žur in podelitev Dežmanovih priznanj.

Trije smo si privoščili ričet in pripadel nam je zgolj kos kruha po glavi. Ja, gospodarska kriza ni hec. Jure je s posredovanjem pri oskrbnici zadevo rešil, Renata pa je šele tu izvedela da pravzaprav ni na vrsti za potopis in da se ji ni treba več izmotavati. Morda bi veljalo kdaj odpreti potopis manager, ki je vedno priložen mailu z vabilom na turo.

Po malici nas je čakal le še spust v dolino, kjer smo bili ap cap. Tura je v celoti trajala zavidljivih 10 ur.

Spet lepo preživeta nedelja.

Spisal Tomaž