Velika planina 1666 m in Konj 1803 m
Udeleženca: Čevl, Šaro
Trajanje: 7h 5min
Višinska razlika: cca 1660 m
Zgodil se je še en lep dan, še toliko lepši ker je bil dopustniški petek.
S Šarotom sva jo že navsezgodaj mahnila preko planine Dol na Veliko Planino in na sosednjega Kojna.
Ucvrla sva jo kar po Dolskem grabnu, sicer že pred leti navzdol pohojenem. Navzdol pohojenem zaradi sile razmer, saj zaradi premočnega vetra gondola v dolino ni vozila…
No ja, kljub vsemu mi je bila pot čisto neznana. Le kakšen detajl je za sekundo razjasnil sliko.
Po slabi uri sva pridrvela na planino Dol, obsijano s soncem in sem ter tja posuto z zadnjimi krpicami snega. Lepa pokrajina. Na desni se bohti Velika Planina, na levi Kojn.
Po planu prvo zavijeva na VP in po dobre pol urce že ugledava prve koče. Nisva rabila veliko, da sva našla slavno telekomovo kočo Vesna, v kateri smo ničkolikokrat nazdravili na zdravje. Se je splačalo, še smo zdravi.
Na poti proti vrhu nama je obujanje spominov vabilo nasmeške na usta, tako da je bil vrh osvojen mimogrede. Obvezno fotografiranje, menjava vode v telesu, košček čokolade in gremo naprej. Sestopila sva po skoraj po isti poti, na isto izhodišče, na planino Dol.
Pogled na uro je obetal, saj sva bila na pravem mestu v začrtanem času. Vzpon na Konja je kar malo presenetil, saj se je začel zelo strmo in tudi snega po poti ni manjkalo.
Strmino še trpiš, medtem ko je sneg ki se vdira prava nočna mora.
No, navkljub vsemu sva v dobri urci osvojila tudi ta vrh. Odprl se je super razgled na okoliške hribe, ki so v glavnem še vsi zasneženi. Na severno stran se je odprl neverjeten prepad, ki pa je bil tudi smer najinega sestopa. No ja, sej smo mal kozli, haha. Tudi dolini Lučka Bela ne eni in Kamniška Bela na drugi strani sta zasijali v vsej svoji velikosti. Grabna za Vikat.
Pot navzdol je sprva je šla kar po grebenu, po zajlah in klinih. Skale v Kamniško Savinjski Alpah so dokaj krušljive, zato je bil korak še toliko bolj premišljen.
Planine malo drugače in take so mi všeč.
Ker se je po poti navzdol na raznih koncih poti še zadrževal sneg, je bilo treba biti spet sila previden, saj zdrsi po strmnah niso hec. Helikopter je pa tudi drag.
Malo nižje je bilo še veliko snega glede na letni čas in pravo veselje je bilo smučanje brez smučk po ravno pravšnji strmini. Mokrota v gojzarju pa itak ni več pomembna.
Le pravo veselje in občutek, da se tura bliža koncu. Po kaki uri in pol sestopa se je začel ravninski del, ki je nekako dolgočasen.
Dolgočasen v smislu hoje po skoraj ravnem in čakanju da se bo prikazal avto. Ves podvig je le nagnal nekaj utrujenosti v sicer dobro utrjene noge.
Še kosilo v gostilni
Pri Planinskem Orlu v Stahovici, tuš doma in gas na morje, v Kavran, 1803 metrov nižje kot nekaj ur prej. Odlično.
Spisal Čevl.
