Triglav, 20.9.2004

Triglav 2864 m

Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi  
Trajanje: 10h 25min  
Višinska razlika: cca 1920 m

Pa je očak le prišel na vrsto. In to s kraljevsko turo. Iz Vrat čez Plemenice gor in čez Prag dol. Pot čez Plemenice je znana tudi kot Bambergova pot (ime je še iz rajnke Avstrije) in je najzahtevnejša triglavska pot, edina brez vmesne koče.

Tura se je začela v trdi temi, deset do šestih zjutraj. Robi danes ni bil najbolj razpoložen, prehlad ga je dobro zdelal. A tempo smo imeli vseeno precej dober. Na poti proti Luknji čez Bukovlje se je počasi zdanilo in po slabi uri in pol smo dosegli bivak pod Luknjo.

Tu se je gozd počasi končal, pogled na Triglavsko steno pa je bil vedno bolj veličasten, ko smo se po melišču vzpenjali na prelaz Luknja. Tu se je odprl razgled na trentarsko stran, točneje na zatrep Zadnjice in Zadnjiški Ozebnik, na katerem sva bila z Robijem med lansko Nadižo.

Sprehoda je bilo tu konec in začel se je plezalni del. Prvih sto višinskih metrov je bilo skoraj navpičnih z jeklenico in klini, kasneje pa precej prostega plezanja. Razgledi na vse stani pa vedno hujši, vreme smo tokrat res zadeli.

Po dobri uri in pol kar konkretnega plezalnega dela smo prišli na škrapljaste pode Plemenic, kjer večino leta leži sneg in tudi mi smo prečili snežno fliko. V daljavi pa smo videli propadajočo italjansko vojašnico Morbegno. Na koncu planote smo se srečali s potjo z Doliča in se po klinih vzpeli na Triglavsko škrbino. In vso pot do tu nismo srečali nikogar. Šele v nadaljevanju proti Triglavu smo srečali druge planince.

Po 5 urah in 15 minutah sva s Čevlom stopila na najvišjo točko Slovenije, prehlajeni Robi pa 15 minut kasneje. Ljudi na vrhu je bilo malo, splačalo se je iti v ponedeljek. Razgled je bil fantastičen in bežno se je v meglici videlo tudi morje.

Ko smo se naužili razgledov smo sestopili proti Kredarici. Sprva zelo počasi, oviral nas je češki par, nevajen zajl in klinov, ko pa smo ju prehiteli pa smo poleteli proti Kredarici. Tu smo pomalicali, Robi pa je po telefonu farbal Jančka, kako da izgubljeni tavamo po Plemenicah. Seveda ga ta ni resno jemal, kot ga itak nihče ne.

Je pa Janček svetoval, tako kot Sidartini vodniki, za sestop pot čez Prag in ne Tominškove poti. Pa se je pot čez Prag izkazala za nekoliko zoprno, pesek terja skrajno previdnost in vmesni odseki s klini so bili pravo olajšanje. Najbolj zanimiv del pa je sam Prag ali Medvedova skala, navpičen skalni prag, ki pa je dobro opremljen z varovali.

Opravili smo tudi s to potjo in po treh urah sestopa s Kredarice prišli do avta pri Aljaževem domu.

Res, kraljevska tura.

Baje pa, da obstajajo Slovenci, ki še niso bili na Triglavu.

Spisal Šaro.

Blegoš, 12.9.2004

Blegoš 1562 m

Udeleženci: Šaro, Lussy, Robert

Dolžina: 3. 45 min

Višinska razlika: cca 1100 m


Vremenska napoved za to nedeljo je narekovala krajšo turo, “nekaj za do kosila”. Podali smo se na osrednji vrh Škofjeloškega hribovja, ki je zanimiv tako za poletne ture, kakor tudi za zimsko vandranje vključno z spustom s smučmi.




Vzpon smo z manjšim zapletom pričeli v Hotavljah ob 8.05. Naš vrli šofer je (brighten kukr zna bit) brezvestno parkiral na travnati površini, tako da smo kajkmalu imeli čast spoznati za spremembo izredno prijazno domačinko, katera nas je vljudno prosila ako pustimo avto na primernejšem mestu (čist povsod me sprau v zadrego).


Po začetnem ravninskem delu se malo nad cerkvijo Svete Jedrti v Čabrčah pot prične precej strmo vzpenjati, tako, da je potrebno pošteno zagrizti v kolena. Počasi pridemo mimo zanimive premične žičnice namenjene prevozu lesa. Že res, da take naprave postavljene na podvozju starega dojca (beri tovornjaka) ne vidiš vsak dan, toda to Šarčevo bezljanje okoli naprave, ter kadriranje z raznih zornih kotov je bilo svojevrstno doživetje.

Više ko smo hodili, bolj gosta megla nas je obdajala, ter bolj močno je pihalo. Kajkmalu se je sicer prijeten pogled na Škofjeloško hribovje zožil na sopihajoča se Šarote in Lussy (pa kaj bi tarnal, življenje je sestavljeno z lepih in tudi drugačnih trenutkov).




V dveh urah smo bili na vrhu Blegoša. Tam je bilo glede na slabo vreme izredno veliko planincev, vendar zaradi prej omenjenega razgleda ter izredno močnega vetra ni nihče prav dolgo ostal na vrhu. Tako smo se tudi mi dokaj hitro odžejali, pojedli vsak svoj kos čokolade in že so nas noge nesle nazaj v dolino.

Pot navzdol je minila dokaj hitro, ter brez posebnosti in v slabi uri in pol smo se spustili na 450 m nadmorske višine do avta.

Spisal Robi



Jalovec, 5.9.2004

Jalovec 2643m

Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi

Trajanje: 7ur55min
Višinska razlika: cca 1650 m


Danes je bilo pa ekstrmno, saj je budilka zapiskala že ob 04.30. Ob petih zjutraj sta se Šaro in Robi že pojavila pred dvoriščem, tako da smo se kaj kmalu že peljali v še globoki temi proti Kranjski gori, natančneje proti Tamarju.

Ti vrag, da jim ura ni pomenmbna, saj smo pred vstopom v dolino Tamarja oz. TNP, ugledali celi avtobus, njih, Čehov. Seveda so bili deležni pritiska sprožilca na fotoaparatu… če so oni lahko Čehi, smo mi lahko Japonci.

V glavnem, počasi se je začelo daniti, avto smo parkirali, se preoblekli in preobuli, ter jo mahnili proti zastavljenem cilju. Jalovec, po mnenju mnogih najlepša slovenska gora. Lepa po njenem izgledu kristala, kot lepa po dostopnosti. To ni gora za vsakogar, saj poti ki peljejo nanjo, niso čisto navadne poti.

Skratka, iz katerekoli strani se jo lotiš, naletiš na zavarovano planinsko pot. To pomeni, da imaš opravka s klini in zajlami, hojo po grebenih, ter razne pasti v smislu lanskega snega… Vrtoglavci si raje oglejte Jalovec s slik, saj je gori kaj veliko materjala za takšne in drugačne tegobe.

Po dobri uri hoje po melišču smo prišli pred prvo oviro. Ker je pot skozi Jalovški Ozebnik praktično neprehodna zaradi strmine, lanskega snega, krušljivega kamna in še česa, smo jo mahnili levo proti Jalovški škrbini. Pot do sedla pelje praktično navpično, po klinih in zajlah.

Še predno smo lahko začeli s plezanjem, je bilo treba obiti kup umazanega lanskega snega zagozdenga med skalami. To umazanijo je najbolj okusil Šaro, saj je, ko ga je obšel zgledal kot blato umazano s Šarotom. Ha, tudi midva z Robijem nisva bila dosti boljša.

Po prvih preplezanih 50 metrih smo osvojili Jalovško škrbino in jo ucvrli kar naprej, proti vrhu. Sprva je pot peljala ob vznožju, nakar je bilo treba spet pljunit v roke in se zapoditi v strmino med kline in zajle, ter gledati steno od blizu.

Pri teh stvareh je pač tako, da ni najbolje da se oziraš, saj so ravna tla globoko, globoko pod teboj. Prehiteli smo skupino možakarjev češkega rodu. Nič kaj nenavaden pojav v slovenskih gorah.

Do vrha je pot peljala po grebenu, ki je na eni strani mejil globoko spodaj na dolino Loške Koritnice in na drugi strani na dolino Zadnje Trente. Kakorkoli, hudo visoko in zelo ozko.

Končno vrh, ura pa še ni bila enajst. Prav vzpodbujajoče. Tudi vreme je postalo bolj prijazno in zadovoljstvo je bilo popolno. Pogled na sosednji Mangart in ostale posoške hribe je bil veličasten. To pot smo si vzeli pravo malico. Pečena reberca in svež kruh… zakon. Še čokoladica, vpis v knjigo gostov in fotografija.

Počasi smo se odpravili nazaj v dolino, saj se je začel naval ostalih hribovcev. Sestopili smo po drugi poti, ki je spet preko klinov in zajl peljala do Kotovega sedla.

Spuščanje po taki poti je še bolj zahtevna, saj si praktično ves čas na vseh štirih, kot pajek. Koncentracija pa 110%. Je tudi zelo zamudno, saj je treba vsak korak naresti z maksimalno previdnostjo. Mislim, da v primeru napake ni popravnega izpita. Le vožnja s helikopterjem…




Po debeli uri smo spustili do Kotovega sedla in lažjega srca nadaljevali pot proti izhodišču. Sicer je bilo še veliko za prehodit, vendar se je pot znormalizirala.

Pri sestopu iz Kotovega sedla, na dokaj stmem terenu, je naš Robi uprizoril padec, saj se je zamišljen zataknil ob kamen, kateri ga je koštal boleče in opraskane riti, noge in še česa. V trenutku je v dveh prevalih naredil tudi dobrih 5 metrov višinske razlike. Zgledalo je prav grozno, kajti rezultat bi lahko bil tudi veliko bolj neugoden.

Čakala nas je le še pot po melišču in po ravnini do Doma v Tamarju, kjer smo imeli tudi parkiran avto. Na hitro se preoblečemo in jo ucvremo na zaslužen pirček.


Pogled na Jalovec od spodaj tja gor je prav impozanten. Res smo mački.

Spisal Čevl.