Trupejevo poldne, 28.11.2004

Blekova planina (1629m), Trupejevo poldne (1931m)

Udeleženci: Lussy, Tomaž, Čevl, Dulči, Robi M., Robi T.
Višinska razlika: 1000m
Čas trajanja: 6 ur

Trupejevo poldne je neizraziti vrh v grebenu Karavank, vendar s svojo lego ponuja prelepe razglede in z macesnovimi gozdovi daje vtis gorskega sveta. Svoje ime je dobil po kmetiji Trupej na koroški strani, od koder vidijo sonce opoldne ravno nad našim vrhom.

In smo se odpravili gor… Že navsezgodaj je obetalo na prelep, mrzel in sončen dan. Planinska sekcija se je zbrala malo pred osmo uro zjutraj na parkirišču v vasi Srednji vrh nad Gozdom Martuljkom.

Že takoj po prihodu se nam je odprl čudovit pogled na Špikovo skupino, na Mojstrovke, Jalovec in okoliške špičake. Pogled vreden zgodnjega vstajanja.

Plan osvajanja se je glasil, da zaokrožimo po neoznačeni poti mimo okoliških ekoloških kmetij do osamljene gozdarske koče, mimo travnika na Vošci do Belkove planine in od tam na Trupejevo poldne, ter se spustimo nazaj do izhodišča.

Ker zgleda gozdne pošasti rade jedo ovce, je že pri prvi kmetiji gospodar zagodrnjal, naj damo Lussy na vrvico, češ nikoli se ne ve, kdaj bo kka ovca manj v staji. Sledil je le, ja valda, pa nasmeh in pozdrav v slovo… Strah pa tak…

Zaradi neoznačene poti smo imeli na začetki malo težav, saj smo malo izgubljeni krožili po strmih travnikih in iskali pravo. Ker pa izkušnje naredijo svoje, smo se hitro znašli na pravi poti.

Ker je bilo že dokaj visoko, je začel pod nogami škripati sneg, katerega je bilo iz koraka v korak več. Pot nas je vodila po že narejeni gazi prav do Blekove koče. Ker na travnik Vošca ni bilo shojene poti, smo le to spustili… Le kdo se še zgublja dandanašnji…

Pri omenjeni Blekovi koči se je odprl čudovit razgled na Beljak in okolico. Zagorja ni bilo. Neverjetno, kot iz helikopterja. Dulči in Trevnov Robi sta kraj poznala, saj sta dobršen del prej prehojene poti že prevozila s kolesi. Sede seveda.

Kar nekako nam je koča sedla, saj smo si privoščili prvi izhod s hrano in pijačo…Tudi gamaše so se že nameščale, saj je bilo že okoli 30 cm snega. Še najbolj jo je odnesla Lussy, saj se stalni pogon na vse štiri v snegu zelo obnese. Prav uživala je.

Prijetno siti in odžejani smo planili do cilja odprave. Po nekaj 100 metrih celega snega, smo le našli pot, ki pelje po grebenu prav do Trupejevega poldna. Greben, ki je posejan z obmejnimi kamni, tako da je bil vsak od nas po večkrat v Avstriji. Brez listin.

Gor dol po snegu, smo na koncu le osvojili vrh, Trupejevo poldne (1931m). Orkadijo kakšen razgled.. Na vzhodu se je videl Krvavec z zasneženim Zvohom, na zahodu vse do Marmolade v srčiki Dolomitov, na severu verige Grossglocknerjov, na jugu Špik in ostale Julice, spodaj pa na Beljak in širšo okolico.

Sledilo je proženje fotoaparatov, nalivanje čaja, glodanje preostale hrane in pa smeha polhno malho. Le kako ne, če so bili zbrani na kupu sami veseljaki. Haha.

Ker je začelo malo zebsti in še bolj pihati, smo se raje odpravili nazaj v dolino. Spust je bil prav super, saj je hoditi po celem oz. delno shojenem snegu navzdol prava pustolovščina, ki ti dopušča malo več hitrosti.

Tudi če ujameš zajca ni hudega ker priletiš na mehko.. no to se ni zgodilo. Po šestih urah hoje smo spet ugledali naše nadvse domiselno parkirane avte. Smeh in ugotavljanje, kako le nam rata pravilno parkirati, medtem ko vsi ostali parkirajo napačno… Eeee.

Še preoblačenje in ločitev. Oni po svoje jest, jest pa po svoje jest. Bilo je prav super.

Spisal Čevl.

Fotografije

Rjava skala (Vogel), 14.11.2004

Rjava skala (Vogel) 1535 m

udeleženi: Šaro, Pezo, Robert, Lussy, Thor
trajanje: 7h 5min
višinska razlika: cca 1020 m

Na vseh TV postajah so opozarjali, da se bo bo to nedeljo po primorskem in gorenjskem podil dokaj močan veter. Glede na to, da v ostalih koncih slovenije nismo našli nobenega zanimivega hriba za to nedeljo smo se navkljub napovedi odločili, da se spravimo˛ na Rjavo skalo (Vogel).

Tokrat sta se delu standardne zasedbe priključila moj stari (po stažu ne po letih) prijatelj Pezo in njegov pes Thor. Zbirno mesto odprave je bilo na bencinskem servisu na gorenjski avtocesti, kjer smo po brzinski spoznavni kavi nadaljevali pot prot spodnji postaji nihajke na Vogel.

Začetek poti je dokaj dolgočasen saj prvi kilometer poteka po makadamski gozdarski cesti. Le to pa ni motilo pasjega dela odprave saj sta oba nekontrolirano bezljala levo, desno, gor, dol in ne vem kam še.

Kmalu pa smo z ceste zavili v Žagarjev graben in kopna tla je zamenjal sneg. Naše dihanje je bilo z vsakim korakom glasnejše, psa pa še vedno po starem.

Više ko smi bili, višja je bila snežna odeja, ter težje je bilo gaziti po snegu. Za priboljšek pa nas je vsake toliko łpreluftal˛ zelo močan veter (in nam dal vetra). Na Zadnjem Voglu smo imeli rahel problem z orientacijo, vendar smo ga kajkmalu rešili, ter našli markacijo poti proti zgornji postaji nihajke (psa še vedno po starem).

Moram priznati, da se nam je na vrhu ob pogledu na planinsko kočo Merjasec morala precej dvignila, saj smo bili od gaženja po snegu in od vetra dodobra utrujeni (psa še vedno po starem).

V koči smo ob Košutniku (obvezni planinski pijači), počakali na Merjascev golaž, se odpočili, ter pripravili na spust v dolino.

Med pogovorom (beri pogajanji) z oskrbnikom koče je uspelo Pezotu dobiti štempiljko z Vogla, tako da je v svojo knjigo o osvojenih vrhovih pribeležil tudi ta neosvojeni vrh (seveda z obljubo, da ga v kratkem osvoji, ter se oskrbniku oddolži za uslugo). Ogreti, siti in spočiti smo se počasi odpravili v dolino.

Zaradi neugodnih vremenskih razmer smo se odločili, da se spustimo v dolino po isti poti. Gaziti po celem snegu navzdol je precej lažje kot navkreber, le veter nam je zopet dokazal, da se z naravo ni za zajebavat.

Nekje na stedini Žagarjevega grabna je čez pot ležalo nekaj na novo zruvanih dreves, močni sunki vetra pa so nas opozarjali, da nam lahko v naročje prileti še kakšno drevo. Ta tiha grožnja nam je narekovala nadaljni tempo sestopanja, tako da smo v slabih dveh urah bili pri avtomobilih.

Na poti domov smo se ustavili še na obvezni pijači, kjer smo prediskutirali današnji vzpon, ter tekoče politične probleme in se poslovili z obljubo da se še srečamo.

Spisal Robi.

Fotografije

Grmada, Gonte, 7.11.2004

Polhograjska Grmada 898m

Udeleženci: Čevl, Šaro, Gac, Nataša, Nika, Lara, Lussy, Alči
Trajanje: 4h 45 min
Višinska razlika: cca 600m

Tako imenovani družinski izlet se je začel ob 9 uri. Družinski izlet pa zato, ker smo poleg organizatorjev Šarota in Čevla na pohod odšli tudi Alči, Gac, Nataša ter otroka Nika in Lara ter seveda psička Lussy. Cilj je bil vzpon na Polhograjsko Grmado - 898 m , približno 560 m višinske razlike.

»Polhograjska Grmada (898 m) je eden od najvišjih vrhov v Polhograjskem hribovju. Po sorazmerno položnih dostopih do Grmade se srečamo z zelo strmim in skalnatim vrhom, ki kljub nizki nadmorski višini daje vtis prave visokogorske pokrajine.«

Start vzpona je bil v vasi Dvor, cilj pa v vasi Belice (Glej karto).

Pot pa je potekala približno tako kot je označeno na karti. Jutro je bilo megleno in razmeroma hladno, vendar pa nas je začena strmina takoj ogrela, oziroma vsaj večino nas.

Glede na mojo kondicijsko stanje mi je bilo prau všeč da se na pohod nisem podal sam s Šarotom in Čevlom, presenetile pa sta me Lara in Nika. Do prvega mejnika, Lovska Koča na Grmadi, nista kazali prav nobenega znaka utrujenosti, medetem ko sva z Gacom že pošteno sopihala.



Po Lovski koči nas je čakal le še vzpon na vrh. Sam vzpon je potekal zelo počasi, Čevl nam je po poti med hojo celo postregel s čajom, pa vendar smo na vrh prišli relativno hitro. Vrh je bil zavit v meglo tako da več o razgledu pove naslednji tekst najden nekje na internetu.

»Razgled z Grmade je eden najlepših razgledov, ki jih lahko doživite v Polhograjskem hribovju. Z vrha si boste lahko ogledali celotno Ljubljansko kotlino s Krimom v ozadju, Ulovko, Koreno in Kožljek pred njo, Polhograjsko goro pod vami, Tošč na severu, Blegoš in Porezen za Toščem ter Julijske Alpe in Karavanke v ozadju. S klopce pod Grmado, ki gleda proti vzhodu, pa boste v daljavi zagledali cerkev sv. Katarine na Topolu.«

Na vrhu se zaradi megle nismo zadržali prav dolgo. Spustili smo se do turistične kmetije Gonte ( Kot pravi Čevl : Turistična Kmetija Gonte – Sergej Konte) kjer smo se okrepčali (Čaj in pritekline). Nato je spust potekal po robu grmade v smeri vzpona vendar le do grbena po katerem smo se nato strmo spustili v smeri proti vasi Belica.

Sam spust je bil kar strm, vendar nas to ni motilo. Problem je nastal ko smo zapustili greben in prišli v gozd. Namočena zemlja pokrita z listjem je bila vzrok nekaterim padcem, predvsem Gac je to še kako občutil. Sam sicer nisem padel, kljub temu da sem ta del spusta za roko držal Niko, spregledal pa sem vejo, kar sem plačal z glavo (Buška).

Spust se je končal z ogledom slapa in prečkanjem potoka. Na koncu poti pa so Gacu zazijali čevlji tako, da je pot od vasi Belice pa do vasi Dvor, kjer smo pustili avtomobile, hodil kot da bi poslušal konjsko vprego.

Pohod je trajal približno dobre štiri ure. Gac je za ta vzpon dobesedno dal čevlje, jest pa sapo in veliko znoja. Mislim da je reklamna akcija Čevla in Šarota pri pridobivanju novih članov planinske sekcije uspela, še podmladek je bil na koncu zadovoljen z vzponom.




Kot se spodobi je potopis spisal Alči.

Fotografije

Triglav, 20.9.2004

Triglav 2864 m

Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi  
Trajanje: 10h 25min  
Višinska razlika: cca 1920 m

Pa je očak le prišel na vrsto. In to s kraljevsko turo. Iz Vrat čez Plemenice gor in čez Prag dol. Pot čez Plemenice je znana tudi kot Bambergova pot (ime je še iz rajnke Avstrije) in je najzahtevnejša triglavska pot, edina brez vmesne koče.

Tura se je začela v trdi temi, deset do šestih zjutraj. Robi danes ni bil najbolj razpoložen, prehlad ga je dobro zdelal. A tempo smo imeli vseeno precej dober. Na poti proti Luknji čez Bukovlje se je počasi zdanilo in po slabi uri in pol smo dosegli bivak pod Luknjo.

Tu se je gozd počasi končal, pogled na Triglavsko steno pa je bil vedno bolj veličasten, ko smo se po melišču vzpenjali na prelaz Luknja. Tu se je odprl razgled na trentarsko stran, točneje na zatrep Zadnjice in Zadnjiški Ozebnik, na katerem sva bila z Robijem med lansko Nadižo.

Sprehoda je bilo tu konec in začel se je plezalni del. Prvih sto višinskih metrov je bilo skoraj navpičnih z jeklenico in klini, kasneje pa precej prostega plezanja. Razgledi na vse stani pa vedno hujši, vreme smo tokrat res zadeli.

Po dobri uri in pol kar konkretnega plezalnega dela smo prišli na škrapljaste pode Plemenic, kjer večino leta leži sneg in tudi mi smo prečili snežno fliko. V daljavi pa smo videli propadajočo italjansko vojašnico Morbegno. Na koncu planote smo se srečali s potjo z Doliča in se po klinih vzpeli na Triglavsko škrbino. In vso pot do tu nismo srečali nikogar. Šele v nadaljevanju proti Triglavu smo srečali druge planince.

Po 5 urah in 15 minutah sva s Čevlom stopila na najvišjo točko Slovenije, prehlajeni Robi pa 15 minut kasneje. Ljudi na vrhu je bilo malo, splačalo se je iti v ponedeljek. Razgled je bil fantastičen in bežno se je v meglici videlo tudi morje.

Ko smo se naužili razgledov smo sestopili proti Kredarici. Sprva zelo počasi, oviral nas je češki par, nevajen zajl in klinov, ko pa smo ju prehiteli pa smo poleteli proti Kredarici. Tu smo pomalicali, Robi pa je po telefonu farbal Jančka, kako da izgubljeni tavamo po Plemenicah. Seveda ga ta ni resno jemal, kot ga itak nihče ne.

Je pa Janček svetoval, tako kot Sidartini vodniki, za sestop pot čez Prag in ne Tominškove poti. Pa se je pot čez Prag izkazala za nekoliko zoprno, pesek terja skrajno previdnost in vmesni odseki s klini so bili pravo olajšanje. Najbolj zanimiv del pa je sam Prag ali Medvedova skala, navpičen skalni prag, ki pa je dobro opremljen z varovali.

Opravili smo tudi s to potjo in po treh urah sestopa s Kredarice prišli do avta pri Aljaževem domu.

Res, kraljevska tura.

Baje pa, da obstajajo Slovenci, ki še niso bili na Triglavu.

Spisal Šaro.

Fotografije

Blegoš, 12.9.2004

Blegoš 1562 m

Udeleženci: Šaro, Lussy, Robert
Dolžina: 3. 45 min
Višinska razlika: cca 1100 m

Vremenska napoved za to nedeljo je narekovala krajšo turo, “nekaj za do kosila”. Podali smo se na osrednji vrh Škofjeloškega hribovja, ki je zanimiv tako za poletne ture, kakor tudi za zimsko vandranje vključno z spustom s smučmi.




Vzpon smo z manjšim zapletom pričeli v Hotavljah ob 8.05. Naš vrli šofer je (brighten kukr zna bit) brezvestno parkiral na travnati površini, tako da smo kajkmalu imeli čast spoznati za spremembo izredno prijazno domačinko, katera nas je vljudno prosila ako pustimo avto na primernejšem mestu (čist povsod me sprau v zadrego).


Po začetnem ravninskem delu se malo nad cerkvijo Svete Jedrti v Čabrčah pot prične precej strmo vzpenjati, tako, da je potrebno pošteno zagrizti v kolena. Počasi pridemo mimo zanimive premične žičnice namenjene prevozu lesa. Že res, da take naprave postavljene na podvozju starega dojca (beri tovornjaka) ne vidiš vsak dan, toda to Šarčevo bezljanje okoli naprave, ter kadriranje z raznih zornih kotov je bilo svojevrstno doživetje.

Više ko smo hodili, bolj gosta megla nas je obdajala, ter bolj močno je pihalo. Kajkmalu se je sicer prijeten pogled na Škofjeloško hribovje zožil na sopihajoča se Šarote in Lussy (pa kaj bi tarnal, življenje je sestavljeno z lepih in tudi drugačnih trenutkov).




V dveh urah smo bili na vrhu Blegoša. Tam je bilo glede na slabo vreme izredno veliko planincev, vendar zaradi prej omenjenega razgleda ter izredno močnega vetra ni nihče prav dolgo ostal na vrhu. Tako smo se tudi mi dokaj hitro odžejali, pojedli vsak svoj kos čokolade in že so nas noge nesle nazaj v dolino.

Pot navzdol je minila dokaj hitro, ter brez posebnosti in v slabi uri in pol smo se spustili na 450 m nadmorske višine do avta.

Spisal Robi

Fotografije

Jalovec, 5.9.2004

Jalovec 2643m

Udeležeci: Čevl, Šaro, Robi
Trajanje: 7ur55min
Višinska razlika: cca 1650 m

Danes je bilo pa ekstrmno, saj je budilka zapiskala že ob 04.30. Ob petih zjutraj sta se Šaro in Robi že pojavila pred dvoriščem, tako da smo se kaj kmalu že peljali v še globoki temi proti Kranjski gori, natančneje proti Tamarju.

Ti vrag, da jim ura ni pomenmbna, saj smo pred vstopom v dolino Tamarja oz. TNP, ugledali celi avtobus, njih, Čehov. Seveda so bili deležni pritiska sprožilca na fotoaparatu… če so oni lahko Čehi, smo mi lahko Japonci.

V glavnem, počasi se je začelo daniti, avto smo parkirali, se preoblekli in preobuli, ter jo mahnili proti zastavljenem cilju. Jalovec, po mnenju mnogih najlepša slovenska gora. Lepa po njenem izgledu kristala, kot lepa po dostopnosti. To ni gora za vsakogar, saj poti ki peljejo nanjo, niso čisto navadne poti.

Skratka, iz katerekoli strani se jo lotiš, naletiš na zavarovano planinsko pot. To pomeni, da imaš opravka s klini in zajlami, hojo po grebenih, ter razne pasti v smislu lanskega snega… Vrtoglavci si raje oglejte Jalovec s slik, saj je gori kaj veliko materjala za takšne in drugačne tegobe.

Po dobri uri hoje po melišču smo prišli pred prvo oviro. Ker je pot skozi Jalovški Ozebnik praktično neprehodna zaradi strmine, lanskega snega, krušljivega kamna in še česa, smo jo mahnili levo proti Jalovški škrbini. Pot do sedla pelje praktično navpično, po klinih in zajlah.

Še predno smo lahko začeli s plezanjem, je bilo treba obiti kup umazanega lanskega snega zagozdenga med skalami. To umazanijo je najbolj okusil Šaro, saj je, ko ga je obšel zgledal kot blato umazano s Šarotom. Ha, tudi midva z Robijem nisva bila dosti boljša.

Po prvih preplezanih 50 metrih smo osvojili Jalovško škrbino in jo ucvrli kar naprej, proti vrhu. Sprva je pot peljala ob vznožju, nakar je bilo treba spet pljunit v roke in se zapoditi v strmino med kline in zajle, ter gledati steno od blizu.

Pri teh stvareh je pač tako, da ni najbolje da se oziraš, saj so ravna tla globoko, globoko pod teboj. Prehiteli smo skupino možakarjev češkega rodu. Nič kaj nenavaden pojav v slovenskih gorah.

Do vrha je pot peljala po grebenu, ki je na eni strani mejil globoko spodaj na dolino Loške Koritnice in na drugi strani na dolino Zadnje Trente. Kakorkoli, hudo visoko in zelo ozko.

Končno vrh, ura pa še ni bila enajst. Prav vzpodbujajoče. Tudi vreme je postalo bolj prijazno in zadovoljstvo je bilo popolno. Pogled na sosednji Mangart in ostale posoške hribe je bil veličasten. To pot smo si vzeli pravo malico. Pečena reberca in svež kruh… zakon. Še čokoladica, vpis v knjigo gostov in fotografija.

Počasi smo se odpravili nazaj v dolino, saj se je začel naval ostalih hribovcev. Sestopili smo po drugi poti, ki je spet preko klinov in zajl peljala do Kotovega sedla.

Spuščanje po taki poti je še bolj zahtevna, saj si praktično ves čas na vseh štirih, kot pajek. Koncentracija pa 110%. Je tudi zelo zamudno, saj je treba vsak korak naresti z maksimalno previdnostjo. Mislim, da v primeru napake ni popravnega izpita. Le vožnja s helikopterjem…




Po debeli uri smo spustili do Kotovega sedla in lažjega srca nadaljevali pot proti izhodišču. Sicer je bilo še veliko za prehodit, vendar se je pot znormalizirala.

Pri sestopu iz Kotovega sedla, na dokaj stmem terenu, je naš Robi uprizoril padec, saj se je zamišljen zataknil ob kamen, kateri ga je koštal boleče in opraskane riti, noge in še česa. V trenutku je v dveh prevalih naredil tudi dobrih 5 metrov višinske razlike. Zgledalo je prav grozno, kajti rezultat bi lahko bil tudi veliko bolj neugoden.

Čakala nas je le še pot po melišču in po ravnini do Doma v Tamarju, kjer smo imeli tudi parkiran avto. Na hitro se preoblečemo in jo ucvremo na zaslužen pirček.


Pogled na Jalovec od spodaj tja gor je prav impozanten. Res smo mački.

Spisal Čevl.

Fotografije