Creta Forata, 7.10.2017

Creta Forata 2.462 m,
Creta di Tul 2.287 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Jana, Kristina, Nevenka, Marjan, Maks, Matej, Janez, Srečo
trajanje:  8 ur 15 minut
višinska razlika: cca 1.450 m
dolžina: 16 km

Letos se je zaradi vremenskih pogojev program gorniške skupine veliko spreminjal.  Tudi tokrat, namesto avstrijskega Ohrenspitze smo se usmerili v Karnijske Alpe na Creto Forata in sosednji Creton di Tul.

Dnevi so že precej krajši, zato smo se odpeljali iz Šentvida že ob pol petih zjutraj. Preko Trbiža in Tolmettza smo se vozili proti Sappadi in po dobrih treh urah parkirali pri spodnji postaji smučišča pod vasjo Cima Sappada na višini 1250 m.

Nebo je bilo kristalno jasno, brez oblačka, vendar hladno, temperatura okrog ledišča. Izhodišče za vzpon je na severni strani gore, zato vzhajajočega sonca nismo videli.






S seboj smo imeli komplet zimske opreme, a smo že na začetku poti videli, da vršaci tudi po severni strani niso zasneženi. Zato smo dereze pustili v avtomobilu.

Predvidena je bila krožna pot, zato smo začeli levo po gozdni cesti št. 320. Najprej pol ure blagega vzpona, nato smo šli desno po smerokazu »ferata« na pot št. 230 v bolj strm breg in bukov gozd.

Hoja po odpadlem listju je bila prav prijetna. Pot je speljana v serpentinah, zato smo hitro napredovali. S prečenjem smo zapustili gozd in prišli na široko melišče, poraščeno s travo, mahom in nizkimi grmički.

Štrleči kamni so nadomestili stopnice, zato je bila hoja kar precej lažja. Grapa se je ožila, na vrhu smo jo prečkali in prišli v drugo hudourniško grapo, brez vode, ki pa se je na koncu zožila v le meter širok usek in je tudi prehod na široko s soncem obsijano planino Geu Alta 1.800 m visoko.

Tu smo zopet prišli na markirano pot 230, ki smo  jo zapustili na odcepu za ferato. Dobri pogoji za kratek oddih. Sonce pa nam je sijalo le malo časa. Hudournik in pot nas ponovno vodita na severni strani gore.

Po tej dolini smo hodili kar dolgo in se zmerno vzpenjali po hudourniški strugi ali ob njej. Prišli smo do odcepa za stezo 321, po kateri se bomo kasneje vračali.

Tako smo hodili do konca doline, kjer se začne kar močna strmina. Najprej smo se normalno vzpenjali po serpentinah, potem pa je bilo vse več peska in grušča na poti. Morali smo zelo paziti, še posebno na tistih mestih, kjer so bile gladke strme  skale.

Tako je bilo, dokler nismo prišli do ostenja samega vrha. Tu se pot usmeri levo s položnim prečenjem pod stenami in strmimi prehodi z enega grebena na drugega, do sedla in grebena, po katerem je do vrha Crete Forato 2.462 m le nekaj minut.

Za to po smo rabili 3 ure in  40 minut. Čisto ozračje in jasno nebo je nudilo lep razgled na vse strani. Obkrožali so nas Dolomiti, Jadransko morje, Lienški Dolomiti, Grossglockner in naši Julijci, pod nami pa dolina Sappade na sever in dolina Pesarina na jugu.

Čeprav je bilo jasno, sončno vreme, pa ni bilo toplo, ker je precej pihalo. Na vzponu smo le enkrat prišli do krpice snega, ki je bil pomrznjen in znak nizke temperature. Tudi zato se na vrhu nismo dolgo zadrževali. Vpis v knjigo obiskovalcev, skupinska fotografija in – povratek.

Do višine 2.050 m smo šli po isti poti, potem pa smo krenili na drugi vrh. Začetek vzpona je bil podoben kot pri prejšnjem, kmalu pa smo prišli na strmino, poraščeno s travo, kjer se sled poti izgubi, zato pa večja pazljivost pri orientaciji.



Redke so bile skale z označenimi rdečimi pikami, vmes so bili sramežljivo majhni možici, ki so potrjevali, da smo na pravi smeri. Tako smo prišli na greben in po sončni strani na vrh Creton di Tul, 2.287 m. Dobrih 200 m vzpona smo zmogli v 40 minutah, kar je bilo več, kot smo predvidevali, ko smo si pot ogledovali z vrha Crete Forate.

Zato pa je bilo tukaj bolj prijetno. V opoldanskem soncu smo posedli po topli travi. Malo daljši počitek je bil zaslužen.

Do odcepa na poti 320 smo se vračali po poti vzpona, nadaljevali pa po 321, ki pelje proti smučišču. Povratek je bil prijetnejši od vzpona, le malo podora pod Cima Dieci je zahtevalo nekaj več pazljivosti.

Na zgornji postaji žičnice je bila restavracija zaprta, zato smo se brez postanka strmo spustili ob smučišču po poti 319 do parkirišča in našega avtomobila.

Tura je trajala 8 ur in 15 minut, višinska razlika pa 1.450 m.

Spisal: Janez






Col Quaternà / Knieberg, 30.9.2017

Col Quaterna / Knieberg 2.503 m,
Rifugio Malga Nemes / Alpe Nemes Hütte 1950 m

PD Rašica
udeleženci: Kristin, Matej, Juso, Bogdan, Jan, Lili, Vesna, Meta, Brane, Robi, Mihela, Monika, Tomaž, Jani 
višinska razlika: cca 1100 m
trajanje: 7h 15 min
dolžina: 20 km

Tokrat smo se odpravili na čisto zahodni konec Karnijskih Alp, na Pfannspitze / Cima Vanscura. 14 udeležencev z dvema kombijema, v vsakem po 7 smo se ob 5 h zjutraj odpeljali iz Šentvvida.

Klasični postanek na OMV Radovljica je zelo popestril zelo nenavadni dogodek, ki smo mu rekli Osmi potnik. Popestril ni le jutranje kave, smeha na ta račun je bilo čez cel dan.




Po jutranji kavi smo nadaljevali mimo Trbiža, Tolmezza, Sappade,vse do sedla Passo Monte Croce di Comelico / Kreuzbergpass na višini 1.636 m.

Dobre štiri ure smo rabili z dvema postankoma do sem, kar je na meji znosnosti za enodnevni izlet.

Tu na poti na sedlo in čez, vse do Innichena poteka meja med Dolomiti na levi strani in Karnijskimi Alpami na desni.





Naš cilj je bil na desni, v Karnijski Alpah. Po poti oziroma cesti št. 149 smo v uri petnajst prišli do planine Coltrondo.

Vreme smo imeli slabše od napovedanega, oblaki se nikakor niso hoteli razkaditi. Nadaljevali smo po poti 159 proti Passo Silvella / Kniebergsattel.

Na sedlu je bil čas za odločitev, greben proti Pfannspitze je imel luknje jasnine v oblakih, vendar do tja in nazaj bi rabili 3 ure in pol.







Imeli smo varianto na drugo stran, nekoliko nižji, predvsem pa bližji Col Quaternà / Knieberg, katerega križ smo lepo videli s sedla. Greben je vabil a odločili smo se za Col Quaternà.




Na vrh smo prišli v sončnem vremenu in ko je že kazalo, da se bo le naredilo vreme, se je vse zaprlo. Odločitev za rezervni vrh je bila kar prava. Ko je postalo neprijetno hladno smo se pobrali z vrha nazaj na sedlo.

Od tu pa po poti 146 do planine Nemes in istoimenske koče. Tu nižje se je naredil prav lep sončnen dan za posedanje in pivo. Vrhovi so ostali v oblakih, Pfannspitze pa za kdaj drugič.




Po postanku za pivo smo poiskali pot 131 in vrnili na izhodišče. Zanimivost te ture je bila ta, da smo bili v granitnih gorah, čeprav smo bili južno od Drave, ki je ena od mejnih rek med apnencem in granitom.

Krožne ture nismo naredili le peš. Odpeljali smo se namreč skozi Sexten / Sesto proti Innichenu / San Candido in potem čez Avstrijo in Korensko sedlo nazaj v Slovenijo.




Na poti smo imeli še postanek v trgovini tovarne napolitank blizu Silliana in analizo ture v piceriji Maraton v Kranjski Gori. Kljub oblačnem vremenu nam je uspel krasna tura, osmi potnik pa nam bo itak še dolg izvabljal nasmeške na usta.

Spisal Tomaž



 

Gmeineck, 23.9.2017

Bergfriedhütte 1.780 m,
Gmeineck 2.592 m,
Steinkopf 1.976 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Kristina, Maks, Juso, Brane, Metod, Tomaž, Slavko
trajanje: 8 h 20 min
višinska razlika: ca 1.550 m
dolžina: 21,5 km


Zaradi zapadlega snega smo spet izbirali nadomestno turo. Namesto najvišjega vrha Lienških Dolomitov s tem tudi in Ziljskijh Alp, Grosse Sandspitze je bil izbran Gmeineck.




Vrh se nahaja nad Šptalom ob Dravi in je dobro viden že z avtoceste ko se bližamo Špitalu. Tu je tudi začetek Visokih Tur.

Na spletni kamerah se ni čisto dobro videlo koliko je snega, a bilo je jasno da ga je manjj kot pri nas v Julijcih. In tako smo se ob 5h zjutraj zapeljali v Avstrijo.





Parkirali smo malo nad vasico Altersberg na višini 1.100 m. Po gozdni cesti gre pot 564 in po njej smo vijugali vse do koče Bergfriedhütte na višini 1.780 m.

Dokler gre cesta po gozdu je bilo okoli nas vse polno gob, užitnih in strupenih. Na avstrijskem Koroškem je za nabiranje gob potrebna brezplačna vinjeta, vendar po 15. septembru ni dovoljeno nikakršno nabiranje gob.

Do koče smo prišli nekaj minut pred oskrnkiom in oskrbnico, ki sta se pripeljala s terencem. Po pašniki smo nadaljevali proti grebenu in malo pod njim naleteli na prve snežne flike.

Snega je bilo še manj kot smo pričakovali in še ta je sproti kopnel. Na grebenu se začne konkretna strmina, ki se po cca 300 višincih položi, a vrh je še daleč.

Le tu, kjer smo prečili pobočja proti vrhu je bilo mestoma nekaj več snega. In po dobrih štirih urah in pol smo sneguljčica in sedem palčkov osvojili s soncem obsijani vrh.

Nismo bili edini, na vrh je prišlo še nekaj avstrijcev. Po sončenju in šaljenju na račun tistih, ki so z udeležbo scagali zaradi vremena, smo sestopili.

Sprva po isti poti in povsem južnem snegu do odcepa za kočo. Od pa naprej kar po grebenu. Spotoma smo pobrali še skoraj dvatisočak Steinkopf.

Greben se potem kmalu konča in razširi v gozdno pobočje. Po brezpotju mimo labirinta gozdnih cest, čez pašne ograje nazaj do naše ceste. Gob seveda nismo nabirali, vsaj ne da bi vodnik vedel za to.

Po dobri osmih urah smo prišli nazaj do kombija. Odpeljali smo se v Slovenijo na analizo ture v piceriji Gorenc. Uspela nam je še ena krasna tura

Spisal Tomaž





Votlo Sleme, 9.9.2017

Votlo Sleme 2029 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Tomaž, Nevenka, Klavdija, Kristina, Srečo, Maks, Brane, Janez
trajanje: 7 h 30 min
višinska razlika: cca 1300 m
dolžina: 13,5 km


Watzmann v Berchtesgadenskih Alpah v Nemčiji naši gorniški skupini ne dovoli stopiti na njegov vrh. Že tretjič so nam vremenske razmere celo s sneženjem preprečile ta vzpon. Namesto tega je bilo izbrano Votlo Sleme visoko 2029 m v Martuljkovi skupini, po brezpotju. A tudi za Julijce so meteorologi napovedovali slabo vreme.

Osem udeležencev se nas je z dvema avtomobiloma odpeljalo proti Kranjski gori. Ustavili smo se naprej od Mojstrane, na parkirišču za starim železniškim mostom, kjer je danes speljana kolesarska steza. Nameravali smo prehoditi krožno pot s povratkom v Mojstrano.

Zato je bilo treba eno vozilo odpeljati tja, kamor naj bi se popoldne vrnili. Ko smo bili vsi zbrani, smo se odpravili preko mostu čez Savo Dolinko, desno do table Triglavski narodni park.

Nadaljevali smo desno do potoka in ga prečili, nato pa po prijetno mehki stezi, na debelo posuti z listjem. Kmalu smo prišli do prve močne strmine, ki jo vsaj malo ublažijo serpentine.

Po uri in pol hoje skozi gozd, smo prišli do slapa Skočniki, ki pa očem ni dosegljiv, le slišali smo njegovo bučanje. Nekoliko višje smo strugo prečili proti levi strani in prišli do platoja z lovsko kočo.

Po stezi sodeč sem lovci večkrat prihajajo, saj je steza naprej komaj opazna. Orientacija pa zahtevnejša. Sledil je krajši vzpon , nato pa spust v grapo, ki nam je vzela kar nekaj časa. Po opisu je treba tukaj prečiti grapo, njen breg pa je zelo strm in krušljiv ter težko prehoden.

Razporedili smo se po dolžini grape in iskali možne prehode. Našel ga je, kdo drug, kot naš vodnik, ki se je postavil na najnižje mesto. Očitno bi se morali v grapo spustiti še malo nižje.

Od tod dalje se je strmina postavila čisto pokonci. Povsem navpično smo se morali vzpenjati večinoma med ruševjem, ki nam je bilo celo v pomoč na strmem in spolzkem terenu. Prišli smo pod steno in jo obšli po desni strani.

Nadaljevali smo, še vedno strmo navzgor, po kratkih serpentinah do manjšega sedla na 1500 m. Samo kratek čas za okrepčilo, nato pa spet zelo, zelo strmo navzgor.

Pokazale so se rdeče pike, katerim smo sledili po spolzkem gozdnatem, delno travnatem terenu, čez ruševje in goščavo do grebena, kje se nam je odprl razgled na okoliške vršace in na naš ciljni vrh.

Videti je bil blizu, toda morali smo prehoditi še kar nekaj spustov, prehodov in neugodno ruševje. Po nekaj, tudi zelo strmih delih smo prišli na 2029 m visoko Votlo sleme. Od začetka vzpona je minilo 4 ure in 30 minut.

Vrh je poraščen z borovim ruševjem. Vmes je le nekaj kvadratnih metrov golega prostora, bilo je ravno zadosti za našo skupino. Odprl se nam je zelo lep razgled na celo verigo Karavank, proti jugu so vrhovi vzhodnih Julijcev, proti zahodu pa bližnje Vrtaško Sleme in mogočna Kukova špica.

Ta dva vrhova sta zastirala pogled na osrednje Julijce. Začelo je rahlo deževati, zato smo se primerno oblekli in opustili misel, da bi se vzpeli še na Vrtaško Sleme. Ob borovcih in preko njih smo se spustili na sedlo, od tod pa na markirano pot, ki pride sem iz Mojstrane.

Kmalu pa je prenehalo deževati, celo sonce je posijalo. Pospravili smo dežno opremo  v nahrbtnike in se strmo spustili na planino Njivice. Potem smo hodili skoraj po ravnini  pod Vrtaškim vrhom in spet močnejši spust na Vrtaško planino, 1462 m, s pastirsko kočo.

Živina je že v dolini, zato je bila tudi koča zaprta. Klopce pred njo smo izkoristili za krajši počitek, jesenski sončni žarki so nam postanek še polepšali. A nič ne da nič, morali smo naprej, saj nas je čakalo še 800 m spusta.

Sprva je pot še ravninska, nato pa se naklon zelo poveča, občasno tudi zelo močno. To je tudi pot, po kateri vodijo živino na planino pa tudi nazaj v dolino. Kako lahko živali premagujejo tako strme in skalnate predele, posebno navzdol, si ne znam predstavljati.

Za povratek smo porabili 2 uri in 40 minut, za celotno turo pa 7 ur in 30 minut. Višinska razlika je 1350 m. Kljub slabi napovedi smo imeli na vzponu primerno vreme, razen samega začetka pa na spustu celo lepo vreme.



Avtomobila sta bila na različnih mestih. Večina se nas je odpravila peš do gostišča Danica pri spomeniku Jakobu Aljažu v Dovjem, šoferja pa sta nato pripeljala še vozili.  Spet smo se razdelili v dve skupini in odpeljali  na analizo ture h Gorjancu v Kranj.

Spisal: Janez