Monte Piombada, Planina nad Ajdovščino, 2.12.2017

Monte Piombada 1.744 m
Planina nad Ajdovščino 277 m

Gorniška skupina PD Rašica
udeleženci: Janez, Matej, Jana, Marjan, Maks, Mitja, Tanja, Roman, Nevenka, Klavdija, Sandi, Tomaž, Primož
trajanje: 3 h 40 min
višinska razlika: 790 m
dolžina: 5 km


Monte Piombada ali snežna pravljica s pridihom Pinele


Za uvod v december smo tokrat izbrali Italijo. Naš prvotno zastavljen cilj je bil sicer 1.611 m visok Monte Postoucicco (Postovčič) v Julijski Alpah, ki pa je zaradi preobilice snega odpadel, zato smo se odločili za plan B in se podali na »rezervno«, 1.744m visoko goro Monte Piombada.

Monte Piombada je del dolge gorske verige, ki se dviguje nad vasjo Alesso in vključuje še redko obiskana in osamljena vrhova Piciat in Bottai. Vse skupaj je del občine Verzegnis, izhodišče naše poti pa je bila Sella Chianzutan.

Tokratni štart je bil za zimski čas naših pohodov sila zgoden in sicer že ob 4. uri. Za tako rano uro smo se odločili iz prav posebnega razloga, saj so nas po vrnitvi z gore čakale neodložljive in sila pomebne obveznosti na točno določenem mestu in seveda tudi ob točno določenem času in, ker s tem ni šale, je bila že prej omenjena rana ura odhoda edina smotrna in modra odločitev.

Kakor že nekajkrat letos smo jo mahnili proti Tolmezzu, vendar smo ga tokrat »napadli« s primorske in ne z gorenjske strani. Na Petrolu na Lomu smo dokaj hitro popili kavo iz avtomata in degustirali Klavdijino jabolčno pito.

Obetajoča vremenska napoved je kazala na sončen dan in, ko smo se vozili čez Črni Kal nas je pozdravila debela gospa Luna, ki je bila samo en dan pred njeno polnostjo, bila je res ogromna in pravi pokazatelj, da se pred nami dela resnično lep zimski dan.

Toplo zavetje kombija in avtomobila je prekinila kruta realnost, saj je bilo zunaj precej frišno in kar hitro smo se oblekli, nataknili gamaše ter v svitu novoporajajočega dneva strumno zagazili proti vrhu. Snega je bilo precej že na začetku, z vsakim višinskim metrom pa je njegova višina samo še naraščala.

Najprej smo se vzpenjali po smučišču, ki na prvi pogled ne daje vtisa, da sploh še obratuje, pa tudi izgled same žičnice je bil še najbolj podoben tistim, kakršne so na naših smučiščih, torej, muzej v naravi.

Po smučišču je gaženje šlo še dokaj lahko od nog, ko pa je pot prešla v že poraščen del, je bilo gaženje vedno bolj naporno, pa čeprav je bil sneg popolnoma suh, tak, res »taprav« pršič.

Del sicer 13 članske odprave se je že na začetku malce oddaljil od glavnine in s Primožem na čelu utiral gaz ostalim. Pot se je začela postavljati vse bolj pokonci in s tem je gaženje postalo vse napornejše zato smo Primoža malce »izpregli« in v nekaj izmenah nadaljevali utiranje poti.

Večja, ko je bila strmina, bolj se je udiral nepredelan sneg in ponekod smo se pogrezali vanj vse do moških draguljev in še čez. Nenehno smo opazovali greben, ki nas je čakal, a se je pot do njega vlekla korak za korakom in na momente se je zdelo, da ga nikoli ne bomo res dosegli.

Že smo ugledali kovinske konstrukcije, ki preprečujejo plazenje snega v dolino, kar je pomenilo, da do vrha grebena ni več daleč. Prav na tem delu poti nas je za nameček pozdravil še silovit veter, ki je nosil po zraku sneg in nas prezebel do kosti.

Sneg je bil tukaj skoraj popolnoma spihan in spodaj je bilo čutiti led. Padla je odločitev, da od tu naprej samo še z derezami in cepinom. Veter je še naprej neusmiljeno vlekel in nas, pa čeprav smo orng dedci, včasih kar malček premaknil.

Pet nas je krenilo proti vrhu, ki pa ga nismo dosegli v popolnosti, saj je bil greben do njega precej izpostavljen, silovit veter pa je preprečeval, da bi to bil povsem nedolžen sprehod. Ob spustu smo srečali še preostale, ki so se odločili, da gredo za nami, nekaj pa se jih je odločilo, da sta tokrat veter in mraz premočna, da bi nadaljevali pot.

Pri vzponu jo je še najbolj skupil Maks, ki ga je del zmrznjenega snega, ki je z vetrom prifrčal po zraku, zadel direkt v glavo. No, k sreči nič hujšega.






Sledil je dokaj zabaven, pa kljub temu naporen spust, saj se je ponovno udiralo, za zabavni del pa je poskrbela strmina, saj si se na nakaterih delih lahko enostavno spustil kakor po toboganu.

Nekje na sredi spusta se nas je ustavila manjša skupinica in iz nahrbtnikov so prilezle same dobrote pa tudi nekaj »kačje sline«, ki nam je ogrela otrple in premražene ude.

Tako podprti smo lažje nadaljevali pot do izhodišča. Tam smo se na hitro preoblekli in se toplo oblekli. Počakali smo, da se vsi vrnejo z gore in se nato podali proti domovini, kar pa ne pomeni, da tudi že proti domu.

Vsi smo se čudili kako je lahko tura gorniške skupine že tako kmalu končana in ugotavljali, da imamo še nekaj časa, zato smo v Wajdoušni (Ajdovščina) poiskali lokalček kjer smo popili kavico in ostale osvežujoče napitke.





Ker je tokrat šlo za zadnjo letošnjo turo GS, smo bili v vasi Planina pri Ajdovščini dogovorjeni, da se pri tamkajšnjih vinarjih oglasimo na njihovem dnevu odprtih vrat. Parkirali smo pred osnovno šolo kjer smo dobili vsak svoj kozarec in kupon za kasnejšo malico.


Tudi tukaj je brilo okoli vogalov in ušes, burja je pokazala svoje zobe in kapa na glavi nikakor ni bila odveč. Degustacijsko pot smo začeli pravzaprav ravno obratno kakor si sledijo vse kleti v Planini, pri kmetiji Ferjančič, kar se je izkazalo za sila modro potezo, saj je bil nabor vin in razlaga kaj sploh pijemo tu zagotovo na najvišji ravni, pa tudi sama kvaliteta vin je bila več kakor odlična.

Gospodar, ki nam je najprej razkazal klet, nam je točil v kozarce, gospodarica pa je prinesla pol hlebca odličnega kravjega sira, manjkala nista niti dva namaza in vse to človeka sila užeja. K sreči rešitev našega problema ni bila daleč in nikakor ne edina.








Nekako nam je tu borbončice najbolj razvnela Pinela, ki je bila tudi siceršnji hit popoldneva, oz. večera, bil bi pa precej pristranski, če ne omenim še ostalih vin kot je npr. Zelen, Rebula, Muškat, Rose, Cabernet Sauvignon in Merlot in vsak naredi v ustih svojo zgodbo.


Pri Ferjančičevih ne smem pozabiti omeniti njihovega psa, ki nas je vodil praktično po vseh, pa čeprav konkurenčnih kleteh, brez njega bi se zagotovo izgubili in tam nebi pomagala niti nova Tomaževa ura, še manj pa tista navigacija s katero nas vodi po najbolj senčnih poteh vseh mogočih hribovij.

Prijetno ogrete in razvnete nas je pot nesla naprej, naša naslednja »žrtev« je bilo Kletarstvo Petrič, kjer smo bili ponovno deležni vrhunske kapljice, na mizi pa odličen narezek domače salame in sira, prelitega z oljčnim oljem. Marsikdo si bo to klet najbolj zapomnil po odličnem Merlotu in tukaj so se opravili že prvi nakupi žlahtne tekočine, ki bo doma, v tem decemberskem vzdušju, prišla še kako prav.

Kljub temu, da so nam v vseh kleteh ob vinu nudili tudi majhne prigrizke, nam je je vseeno malce preglodalo naše želodčke in odločili smo se, da se vrnemo do šole, kjer so nam nudili topel obrok na žlico in sicer polento z golažem.

Po topli malici smo se podali naprej po vasi in že v mraku zavili k Pipanovim. Tam sta nas v prijetni kleti, na poveznjenem sodu že čakali ocvirkova in skutina pogača, ki sta se več kakor odlično podali k prav vsem Pipanovim vinom in, če bi ne bilo v kleti gneče, bi tam skoraj zagotovo ostali dlje časa, ker pa imamo manire, smo prostor odstopili tudi drugim obiskovalcem dneva odprtih vrat, ki se je že prevesil v večer.






Vsi smo si bili enotni, da nam je doslej najbolj dopadla kapljica iz Ferjančičeve kleti, zato smo se še enkrat podali na konec vasi. Gospodar nas je bil kljub velikemu številu žejnih grl ponovno vesel, kako tudi ne, saj smo se vrnili tudi zato, da kupimo kakšno steklenico, čisto tako, da bo čez prihajajoče praznike doma kaj postaviti na mizo, ko pridejo obiski.

Ob nakupih je spet potekala degustacija in ponovno je slavila kraljica Pinela, ki smo jo potem že preimenovali v Mirela in še nekaj podobnih imen. Stežka se je bilo ločiti od prijetnega vzdušja pri Ferjančičevih, a imeli smo še en cilj preden se podamo domov.

Za zadnji obisk smo si izbrali posestvo Štokelj kjer pa se je kar zavleklo in prešerno omizje se kar ni in ni znalo odpraviti domov, nekaj zaradi odlične Mirele, upssss, Pinele in morda nekaj tudi zaradi limon in pomaranč, ki so jih v klet premestili, da prežive zimo in si zaradi njih pristonosti in seveda zaradi pristnosti opojnih substanc lahko za hip pomislil, da se nahajaš povsem nekje drugje kakor streljaj od Ajdovščine.

Ker je ura že bila proti osmi, je bil res že čas, da naše današnje hribolazenje in kletarjenje zaključimo in se odpravimo proti domu, trenutek slovesa je bil res težak, a kar se mora, se mora. Ob tej priložnosti bi se rad zahvalil Maksu in Romanu, našima šoferjema, ki sta nesebično in suhih grl ves čas mirno in brez sitnarjenja prenašala naše, ne prav kratko, pokušanje vin.

Verjetno bo marsikdo pogrešal več fotografij, predvsem tistih z gore, a moram povedati, da je bilo tako presneto mraz, da se je fotoaparat ves čas rosil, poleg tega pa je bilo potrebno za fotografiranje roke potegniti iz toplih rokavic, kar ni bilo niti najmanj prijetno.

Pomebno je, da so vsi trenutki tokratnega snidenja (upam, da vsem) ostali v naših srcih in mislih, saj je bilo tudi tokrat prisotno obilo smeha in židane volje in to je tisto, kar je najpomembnejše, to je tisto zaradi katerega človek vedno znova in znova komaj čaka, da se ponovno vidimo in srečamo ob novih gorniških podvigih.

Spisal Matej



Roßbachkogel, 24.11.2017

Roßbachkogel 1.848 m
Gleinalm Schutzhaus 1.586 m

udeleženci: Srečko, Marko, Antonija, Tomaž
trajanje: 8 h 35 min
višinska razlika: cca 1400 m
dolžina: 29, 4

Pred slabim vremenom čez vikend smo izkoristili lep in topel petek ter skočili v Avstrijo. Cilj je bil gorsko območje Glinška planina / Gleinalpe na avstrijskem Štajerskem, severozahodno od Gradca

Glinška planina spada v alpsko skupino Labotniške Alpe / Lavanttaler Alpen. Reka Mura jo obide, pyrnska avtocesta pa prebije z 8.320 m dolgim predorom Gleinalm.

Obiskati smo nameravali tri vrhove, Roßbachkogel (1.748 m), Speikkogel (1.988 m) in najvišji vrh Glinške planine Lenzmoarkogel (1.991 m).

Če se je zdela tura že med planiranjem mao dolga za tako kratek dan, se je na turi to le potrdilo. Ob osmih zjutraj smo pričeli s hojo malo naprej od  Kainbach.

Že na začetku smo zgrešili markirano pot in šli okoli po cesti ter tako "pridobili" na času in prehodili dodatnih kilometer in pol.

Bil je res topel dan, brez vetra, ves čas pa smo slišali hrup težkih tovornjakov.

Čez čas se je razjasnilo za kaj gre. Prišli smo do kamnoloma oziroma rudnika marmorja, kjer hrupno minirajo in nakladajo marmor  na težke tovornjake

Nadaljevali smo v smeri lovske koče in potem končno na greben, kjer se je začel sneg. Tega ni bilo veliko, kakšnijh 20 cm. Krplje so tako ostale na narbtnikih.

Na vrh Roßbachkogla smo prišli po točno petih urah in prehoddili 15 km. Imeli smo lepe razglede iz zanimivega zornega kota. Nizke Ture so najbolj kraljevale.

Severno pa Aniške Alpe z letos obiskanim Lugaverjem, pa Zirbitzkogel na zahodu in pred njim lani obiskani Ameringkogel.

Videli smo tudi v Slovenijo, Peco in Kamniško-Savinjske Alpe.

Hitro pa je bilo jasno da bosta Speikkogel in Lenzmoarkogel ostal za naslednjič. Na sedlu med vrhovi smo bili namreč šele ob pol dveh.

Na terasi sicer zaprte koče smo pomalicali in potem sestopili po drugi poti.

Kar vleklo se je, sploh zadnjih 5 km po cesti, kjer smo šli tudi mimo tovarne, kamor vozijo marmor iz kamnoloma in od kjer teče potok v beli barvi.

Dan smo izkoristili v celoti in v mraku prišli nazaj na izhodišče. Odpeljali smo se nazaj v Slovenijo. Analizo ture smo tokrat imeli v Špelci v Dramljah, kjer je bila tudi jutranja kava.


Spisal Tomaž





Goldeck, 18.11.2017

Goldeck  2.142 m

udeleženci: Janez, Nina, Matej, Kristina, Stojan, Roman, Brane, Antonija, Tomaž
čas trajanja: 8 h 25 min
višinska razlika: cca 1.600 m
dolžina: 21,5 km


Za tokratno  turo smo izbrali 2.142 m visoki Goldeck, ki je tudi smučarsi center na južni strani Spitalla, na vzhodnem delu Ziljskih Alp. Napovedano je bilo lepo vreme in napoved se je tudi uresničila.

Devet gornikov, obeh spolov, se nas je odpeljalo zjutraj ob petih. Le še krajši postanek za jutranjo kavo in že smo bili v Avstriji ter po uri in pol vožnje parkirali samo malo nad Spitallom na višini 650 m.

S popolno zimsko opremo smo krenili po asfaltni cesti skozi naselje z zelo lepo urejenimi hišami. Na dvoriščih so stali traktorji in drugi kmetijski stroji,  ljudi pa tako zgodaj še ni bilo videti.

Kmalu pa smo prišli do zapore za ves promet in zagledali kažipot za našo goro. Pot št. 10, čas 5 ur. Za višinsko razliko 1500 m je to zelo dolg čas. Pogorje je gozdnato skoraj do 2000 m.

Zaradi spravila lesa je prepredeno  s gozdnimi cestami. Lepa, široka, tudi za tovornjake primerna glavna cest, vijuga navzgor z zmernim naklonom.

Od nje se odcepijo manjše gozdne ceste, nekakšne bližnjice, ki so prevozne za traktorje in tudi te  ne preveč strme.Po takšnih poteh smo hodili do vsega dvesto metrov pod vrhom.

Nikjer kakšne večje strmine. Ves čas je bila pod nami Dravska dolina z mestom Spitall. Spreminjale so se le snežne razmere. Na tisoč metrih nadmorske višine smo prišli do prvega snega, ker pa pot vodi med smrekami, je bila še kar nekaj časa kopna.

Kolikor višje smo prihajali, toliko več je bilo snega. Čeprav je snežilo pred desetimi dnevi, je bila napravljena le slaba gaz, ki pa je vendar olajšala hojo in nam kazala pot. Prehodili smo planini Schroaigeralm in Krendelmaralm na višini 1640 m.

Snežna odeja je bila kar visoka. Potem smo prišli na glavno cesto s širokimi traktorskimi kolesnica. Po njih smo hodili dosti lažje, medtem ko je bilo na bližnjicah precej  težje.

Končno se je gaz izgubila, bila pa je sled turnega smučarja, po kateri smo šli kar nekaj časa. Snega je bilo že vsaj pol metra, zato smo si nadeli krplje.

Snežna struktura je bila ravno pravšnja za dober korak. Žal dva pohodnika nista upoštevala vodnikovih navodil za potrebno opremo in sta se pri vsakem koraku ugrezala, kljub temu da smo vsi krpljarji hodili pred njima.

Na srečo pa smo kmalu prišli na zgornjo postajo gondole, kjer je bil teren dobro utrjen z ratraki.

A strmina se je postavila pokonci in po kakih sto višinskih metrih, po skupno petih urah, smo zagledali vrh Goldecka, 2142 m. Na vrhu je križ in visoka antena, ki se vidi že od daleč. Sem je speljana tudi sedežnica, tik pod vrhom pa je tudi restavracija. Snega je bilo tukaj 70 cm.

Naprave še niso obratovale pa tudi oba gostinska objekta sta bila zaprta. Na vrhu je bilo takrat kar nekaj turnih smučarjev. Nekatera naša smučišča so tokrat prehitela Avstrijce ob približno enakih snežnih pogojih.

Bil je veličasten panoramski pogled,  nebo brez oblačka, zrak pa čist, kot je lahko le na taki višini. Gorski masivi na jugu, zahodu in severu so nas očarali. Za kratek postanek in okrepčilo smo se spustili nekaj metrov nižje v zavetje pri leseni baraki.

Za povratek preko strmega dela s poteptanim snegom smo si do zgornje postaje gondole nadeli dereze. Gostinski lokal je bil tudi tu zaprt, v bližini je velik bazen iz katerega črpajo vodo za zasneževanje.

Zopet smo dereze zamenjali s krplji, ki so ostali na nogah vse do kraja, kjer smo si jih nadeli pri vzponu. Po isti poti kot smo prišli, smo se tudi vračali, vse do našega izhodišča. Za povratek smo porabili tri ure, torej smo hodili skupaj osem ur.     

Spisal Janez